Angela Nagle je raziskovalka spletnih kulturnih vojn, pravi, da svojim znancem skoraj ni znala razložiti, kaj pravzaprav počne. Pred časom je v slovenščini izšla njena knjiga Ubijte vse normalneže, ki je nastajala v prvi polovici tega desetletja, v predgovoru k slovenski izdaji pravi, da je ne bi napisala, če bi vedela, v kaj se bodo nekoč nepomembna spletna prerekanja izrodila. Knjiga je izšla, še preden se je kot »rušilna krogla« pojavil Trump, eden najbolj strastnih tviterašev.
Kaj se je z njegovim prihodom spremenilo? Ameriški predsednik je v nasprotju z mnogimi anonimneži dal svojim spletnim domislicam ime in priimek, po družbenih omrežjih je vodil politiko in navsezadnje spodbudil svoje privržence, da so za konec njegove predsedniške kariere napadli Kapitol. Pri tem mu ni bilo treba dvigniti riti iz fotelja.
Knjige ameriške raziskovalke z irskimi koreninami Angele Nagle ni lahko brati. Obravnava spletne platforme iz angleško govorečega sveta, ki jih večinoma ne poznamo, in spletne zvezde, ki nam tudi nič ne pomenijo. Piše v spletnem slengu, za katerega v slovenščini še ni ustreznic, kljub vsemu pa razumemo, za kaj gre – in to nas navdaja z grozo. Prostovoljno rinemo na družbena omrežja, ki so v lasti bajno bogatih zasebnikov in kjer smo bolj nadzorovani, kot smo bili kdaj koli v zgodovini. In ki nas le v redkih primerih zaščitijo, ko nas drugi žalijo in ustrahujejo. Saj niti pred hekerji niso varna – prav zdaj se čudimo, kako je moglo s Facebooka odteči na milijone elektronskih naslovov in telefonskih številk, med njimi je tudi 150.000 Slovencev. Najbrž tudi jaz. Jasno je, da je podatke kupil nekdo, ki nas hoče zasuti s svojimi storitvami in izdelki, kaj pa če nas hočejo nadlegovati še kako drugače? Mnoge udeležence družbenih omrežij namreč anonimni »prijatelji« po tem, ko jih zablokirajo, ustrahujejo po telefonu, jim pošiljajo svinjsko pošto, mečejo kamne v okna ali pa jih kar fizično napadejo.
Spletne vojne se selijo na ulice. Besedne vojne na družbenih omrežjih, platformah in podobnem imajo neposredne posledice v življenjih ljudi, še posebej so ranljivi mladi, ki nenadzorovano sledijo spletnim zlobnežem – ti pa jih lahko porinejo v različne oblike zlorab in tudi čisto pravega samomora. Prav pred kratkim smo pisali o dveh najstnicah, ena si je pred kamero do smrti zadrgnila pas okrog vratu, druga je pozirala pred drvečim vlakom in jo je ta povozil. Toda vojne, o katerih večinoma piše Angela Nagle, so širše in usodnejše. Naslov svoje knjige je pobrala iz nekega komentarja na napoved množičnega morilca Chrisa Harperja, kaj bo storil. Komentator mu je namreč svetoval, naj uporabi molotovke, ker bo tako pobil veliko normalnežev (normies v ameriškem slengu). Tip je potem res ubil devet ljudi in jih prav toliko ranil. Le da je on imel priimek in ime, njegovi svetovalci pa so bili troli, torej anonimneži z nenavadnimi imeni (tudi Hitlerji in Stalini pa satani in podobni so med njimi), ki nič ne tvegajo. »Ljudje so polni jeze, v hipu, ko nekaj izvedo, lahko brez premisleka anonimno komentirajo. Če bi napisali pismo, bi se medtem že ohladili in premislili, kaj počnejo,« je povedala Angela v televizijskem posnetku med obiskom v Ljubljani. Še posebej če bi pismo podpisali s svojim pravim imenom.
Kdo s(m)o normalneži? Kdo so torej normalneži, ki gredo tako zelo na živce spletnim ustrahovalcem? Tarča so razumni ljudje, ki bi radi umirili žogo, ki razlagajo probleme strokovno in strpno, ki uporabljajo slovnično pravilen jezik, skratka ki so na ravni normalne spodobne komunikacije. In tarča so seveda tudi množični mediji, ki korektno objavljajo novice in komentarje, na katere se lahko zaneseš. Zadnjič sem z odprtimi usti poslušala televizijski pogovor o tvitanju predsednika vlade, ki se mu posmehuje že ves svet, nas pa predvsem zelo skrbi, in eden od komentatorjev nas je prepričeval, da so tviti nepomembni in da pravzaprav dosežejo zelo malo ljudi. Če jih mediji ne bi objavljali, ne bi skoraj nihče vedel zanje. Če torej pokvarjeni novinarji ne bi poročali, kako je Janša naši dve novinarski kolegici razglasil za odsluženi prostitutki in zapisal celo njuno tarifo, bi zadeva ostala na ravni nedolžnega klepeta? In sploh ne bi prišla na sodišče? Dajte no, politiki in drugi vplivneži se hvalijo s tisoči, sto tisoči, milijoni sledilcev, nekateri preživijo na družbenih omrežjih več časa kot v službi (če seveda tvitanje ne štejejo za delovni čas). Celo tako daleč gredo, da pišejo eno pod svojim imenom, drugo pa pod izmišljenimi, kjer pišejo tisto, česar si ne upajo naravnost povedati. Ali pa napišejo pod izmišljenim imenom nekaj, s čimer s pravim imenom potem polemizirajo – in vse to z veseljem delijo naokoli, enako pa tudi njihovi zavezniki. Alenko Jeraj so pri tem početju sicer ujeli in takoj so jo strankarski kolegi zaščitili, češ da to počnejo vsi. Tudi levaki, komunajzarji in kar je še podobne zalege. Skratka, povedali so nam bolečo resnico – ne berite nas in nam ne verjemite, ker vsi lažemo, ampak mi še najmanj!
No, seveda ni res, da je na družbenih omrežjih sam škart, veliko je skupin s plemenitimi idejami, izobraževalnih, pojasnjevalnih, tudi takšnih, ki zelo konkretno podirajo tabuje, spreminjajo zakone in pomagajo ljudem, ki so se znašli na suhem. Kako bi brez spletnega omrežja zbrali štiri milijone evrov za malčka, ki je potreboval operacijo, pa aparat za posebne vrste krvnega raka … A ko se na spletne vplivneže, ki jih štejemo med družbeno koristne, spravijo troli s salvami žaljivk in laži, ko se lotijo njihove družine in kariere, se mnogi umaknejo, pravi Angela Nagle. Ne prenesejo več svinjanja po svoji duši.
Med številnimi (tudi uglednimi) vplivneži in komentatorji na družbenih omrežjih, ki se tam obdržijo dolga leta, so takšni, ki se zafrkavajo, ki ironizirajo, izzivajo, so dvoumni, kar je zelo udobno – če se bo zakuhala velika polemika, se bodo lahko izmaknili, češ da so bili napačno razumljeni. Ena takšnih zgodb se vleče od januarja.
Saj nisem tako mislil … Dr. Žiga Turk, eden od najdejavnejših tviterašev (poleg predsednika vlade), je sedel na ježa s tem zapisom: »Če je seks samo rekreacija, potem posilstvo ni nič hujšega kot faul. Če pa seks ni rekreacija, pa pade temeljna premisa naprednega pogleda na to vprašanje, ki je uveljavljeno od 1968 dalje.«
Več v reviji Zarja Jana, št. 15, 13.4. 2021
