Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., spec. ped.

Učenje je kompleksno dogajanje, v katerem se dinamično in večplastno prepletajo svetovi otroka, pomembnih oseb iz njegove družine, iz razrednega in širšega šolskega okolja, njemu bližjih pa tudi bolj oddaljenih učiteljev, v pomembni meri tudi ravnatelja, ki vsak po svoje soustvarjajo šolsko klimo, kakor jo potem zaznava otrok. Zelo pomemben vpliv na vse pa imajo še širša dogajanja v družbi in svetu nasploh.

Poleg vedenjskih so učne težave prepoznane kot najtežje rešljive v šolskem prostoru.

Na prvo žogo bi zato lahko zapisali, da je obravnavanje učnih težav otrok in mladostnikov »misija nemogoče«. In vendar se dogaja. Že mnogo let in desetletij, v obravnavo pa je vloženega veliko znanja in napora množice ljudi.

Zaradi splošnih in specifičnih učnih težav so po 12.a členu Zakona o osnovni šoli (1996) strokovni delavci dolžni prilagoditi metode in oblike dela pri pouku ter omogočiti vključitev otroka v ustrezno dejavnost v okviru razširjenega programa. Poleg vedenjskih so učne težave prepoznane kot najtežje rešljive v šolskem prostoru. Uzakonjen imamo koncept vključevanja, ki razume razred kot skupnost zelo različnih, inovativnih, izvirnih posameznikov, ki imajo tudi številna močna področja.

Vzroki za težave so lahko pretežno v posamezniku, pretežno v okolju, lahko pa v kombinaciji dejavnikov otroka in okolja. Razvit je petstopenjski model pomoči. Najprej mora učitelj pravočasno prepoznati in odkriti težave ter pripraviti individualizirana in diferencirana navodila in ukrepe znotraj razreda. Pri izrazitejših težavah svetovalna služba šole pripravi Izvirni delovni projekt pomoči, ki postane del osebne mape učenca. Na tretji stopnji pomoči se individualna pomoč dopolnjuje s skupinsko. Ob še več težavah se otroka usmeri v specializirane zunanje ustanove. Pri težavah najtežje stopnje je priporočeno izobraževanje v programih s prilagojenim izvajanjem.

Letos junija smo pediatri na 24. Rtiškem srečanju v organizaciji Sekcije za šolsko, adolescentno in študentsko medicino pridobivali znanje prav s tega področja. Profesor defektologije iz Svetovalnega centra Ljubljana, Marko Kalan, se je vsebini opolnomočenja pediatra oziroma šolskega zdravnika z znanji in spretnostmi za odkrivanje učnih težav posvetil zelo skrbno. Odlično nadgradnjo strokovnim vsebinam pa je dala še zaključna okrogla miza z zelo poučnimi osebnimi zgodbami sodelujočih. Tako se je profesorica angleščine in nemščine predstavila v vlogi učiteljice z izkušnjami poučevanja otrok s specifičnimi učnimi težavami, druga je bila mamica otroka z učnimi težavami, tretja mlada gospa, ki nam je predstavila poti in težave, s katerimi se kot oseba z avtizmom podaja v svet, četrta pa je bila znana in vsestransko odlična dramska igralka z osebno izkušnjo odraščanja in življenja z disleksijo.

Mateja Jordovič Potočnik

Mojo občutljivost za to problematiko so močno izostrile in razširile izjemno ganljive življenjske zgodbe kolegice psihiatrinje prof. dr. Mojce Zvezdane Dernovšek o tem, kako se je že kot otrok z neizmerno voljo in vztrajnostjo spopadala s težko disleksijo. Koliko je tistih, katerih težave ostajajo neopažene, predvsem pa ostajajo oropani ustrezne pomoči, ne bomo mogli zares dobro vedeti nikoli. V praksi pogosto srečujemo otroke, ki imajo kombinacijo različnih težav in vplivov, zato je to heterogeno skupino težko opredeljevati.

Sistem podpore in pomoči imamo v Sloveniji zapisan v priročniku z naslovom »Koncept dela – Učne težave v osnovni šoli«. Na spletu je prosto dostopen. Pomoč otroku se dejansko začne v razredu, v katerem naj bi učitelji težave odkrili pravočasno in čim prej, znotraj rednega pouka pa začeli ustvarjati individualna in diferencirana navodila, učne zahteve ter prilagajali preverjanje znanja, prilagajali čas za opravljanje dejavnosti in še kaj. Če je učitelju dano, da k sodelovanju zmorejo konstruktivno pristopiti tudi starši ali skrbniki, bo življenjska zgodba takega otroka tekla z manj trpljenja in manj osebnih stisk.

Sicer pa naj nas v mirnost sprejemanja dejstev vodi misel, ki jo je rada izrekla moja mama, ko sem ji tarnala o svojih težavah: da je njej v otroštvu njena mama rekla, njej pa je že njena, da so težave na svetu zato, da jih rešujemo. In da otroci zmorejo svoje težave reševati, če jim znamo in zmoremo ustrezno pomagati. Pri tem lahko sodelujemo vsi. Ker smo vsi, vsak zase, otroci in starši le enega sveta.