Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Vse bi ti lahko odpustila, ampak teh besed, ki si mi jih izrekel, tega pa ne morem odpustiti.«

»Oprosti, nisem tako mislil. To sploh niso bile moje besede.«

»Seveda so bile – saj si mi jih ti rekel. Če si to izrekel, pomeni, da tako tudi misliš.«

»A bodo zdaj te besede, ki se jih kesam, več vredne kot vsa leta, ko sem se trudil za najin odnos?«

»Kako naj verjamem, da je bilo vse resnično, če si izgovoril nekaj povsem drugega – nekaj, kar je v tebi verjetno že dolgo raslo?«

»Iz muhe delaš slona. Pretiravaš, kot vedno.«

»Jaz da pretiravam? Po vsem, kar naredim zate, dobim poniževanje – in zdaj sem jaz tista, ki pretirava?«

»Taka si kot tvoja mama, težiš, dokler človeku ne poči film.«

(In smo spet na začetku.)

Odnosi

Matic Vidic: Kaj moramo otroku predati, preden odraste?

Največja težava niso konflikti, temveč to, da jih ni – ali bolje rečeno, da se nehajo. Ko se prenehamo prepirati, to pogosto pomeni, da se ne želimo več sooblikovati, ne želimo več vlagati energije v odnos. Konflikt zahteva energijo; vsako ponižno ali ljubeče vedenje in vsaka sprememba zahtevata vložek. Če se nič ne spreminjam, ne porabljam energije. In pri varčevanju z energijo pogosto zmaga moški: po našem evolucijskem izročilu varovanje energije pripomore k preživetju – potrebujemo moč, da ujamemo plen in nahranimo družino. Ta miselnost varčevanja z energijo tu in tam prevlada tudi v modernih odnosih. Toliko za razumevanje.

V drugem delu pa naj poudarim nekaj drugega: besede, ki zabolijo. Velikokrat smo izkusili obe vlogi – tisto, ko nekaj izrečemo in nam je pozneje iskreno žal, in tisto, ko nas nekdo prizadene, potem pa se iskreno opraviči. Konflikt je kot vojna v malem. V vojni veljajo drugačna pravila: močnejši podredi šibkejšega; cilj je preživeti in zmagati. Tudi če obstajajo konvencije (Ženevska, Haaška), pravila v praksi pogosto odpovejo – v bitki je smisel preživetje. Ko v odnosu doživimo napad in ranjenost, delujemo podobno: ranimo drugega, da bi se zavarovali, da bi ustavili bolečino ali jo prenesli nanj. V tem trenutku smo kot dvoletnik, ki ugrizne otroka, ki mu je vzel igračo: reagiramo iz stiske, ne iz razuma.

Zato, kadar nas nekdo prizadene in se nato iskreno opraviči ter pove, da ni tako mislil, mu lahko verjamemo – vojna se je umirila. Na poti sprave se prenehamo raniti in začnemo zdraviti rane odnosa. Sprava ni pozaba, ni zamegljena amnezija; je zavestna odločitev, da bova skupaj prenesla posledice besed in dejanj ter se trudila za preobrazbo. To zahteva energijo, ponižnost in pripravljenost na spremembo z obeh strani.

Kako to naredimo v praksi? Ne govorim o hitrih patentnih rešitvah, temveč o nekaj preprostih korakih, ki so vredni logoterapevta in diakona: najprej poslušanje brez prekinjanja; potem prevzem odgovornosti za svoje besede; iskreno opravičilo brez takojšnjega upravičevanja; in končno konkretni majhni koraki, ki ponovno gradijo zaupanje: doslednost, odprtost in vsakdanji znaki spoštovanja. To so energijske naložbe v odnos.

Konflikt je klic po spremembi. Če ga sprejmemo kot priložnost, ne kot grožnjo, lahko odnosi postanejo prostor zdravljenja in rasti. Če pa se zaradi varčevanja z energijo umaknemo pred konfliktom, se odnosi hitro izpraznijo. Zato – če želite, da zveza živi – pojdite čez besede, dovolite si ranljivost in se lotite tistega težkega dela: zdravljenja ran z vsakodnevnimi dejanji ljubezni.