ZPM Moste-Polje

Knjiga, ki jo je po pripovedovanju naše velike humanitarke Anite Ogulin v zadnjih mesecih njenega življenja napisal Janin novinar Vasja Jager. Knjiga, ki jo je treba prebrati. Ker se vas bo dotaknila, ker vas bo spremenila. V nekaj zaporednih številkah bomo objavljali odlomke iz nje. Ker nismo vedeli. Ker ne smemo pozabiti.

Kakor hitro sem se po nesrečnem dogodku pred cerkvijo zaceljena vrnila iz bolnišnice, sem šla do dveh deklic, ki sem ju poznala iz šole in jima je bolezen vzela mater. Nesla sem jima oblačila, ki sem jih prerasla, moja mama pa je pripravila še zelenjavo, živila in pecivo. Slavko je šel seveda z mano. Ko sem videla, kako sta se revi razveselili prinesenega, sta se mi tako zasmilili, da sem se skoraj že odločila, da bom padla na kolena pred staršema in ju prosila, da bi živeli z nami. Vendar ne bi imelo smisla; mi smo že skrbeli za sirote, onidve pa sta imeli še očeta. Nikoli ju ne bi pustil k nam, ponos mu ne bi dopuščal.

Večja deklica je bila moja sošolka, njena sestrica pa je bila nekaj let mlajša. Bila je tiho, grintavo bitjece, ki je po svetu hodilo s sklonjeno glavico, kot da se sramuje svojih upadlih bledičnih lic in modrikastih ustnic. Skozi življenje je hodila neslišno in lahko – če bi stopila na sveže zapadli sneg, ne vem, ali bi na njem pustila sled. V šoli nikoli ni telovadila z drugimi otroki, prav tako se nikdar ni skrivala, lovila … In vselej je bila sestradana. Nihče ni videl ali pa ni želel: bila je odprta rana brez najmanjše možnosti, da bi se kdaj zabrazgotinila.

Bila mi je ljubša od vsega na svetu. Bila mi je kot sestrica in kot hči. Kot tisti nesrečni zajček, ki sem ga držala na rokah in dihala vanj toplo sapo, da bi ga oživila.

Hotela sem jo rešiti.

Pomagala sem ji pri učenju: skupaj sva ponavljali učno snov in pesmice, ki smo jih morali recitirati. Kadar sva sedeli sami zase in se tiho pogovarjali, sva si večkrat prisegli, da se bova, ko odrasteva, skupaj trudili za svet, v katerem ne bo nihče več lačen. Prisegli sva si, da bova postavili veliko, največjo hišo, v kateri bova živeli z najinima družinama in v katero bova sprejeli vsakega otroka, ki se mu godi krivica, vsakega, ki je izgubil starše, vsakega, ki mora garati, sklanjati glavo in upirati pogled v globino, ki samo jemlje, jemlje, jemlje ... Vsakega – bolj ko je otrok neznaten, večje so njegove sanje. Njene sanje so bile neskončne.

Naslednje šolsko leto je ugasnila. Njene tanke, modrikaste ustnice se niso nikoli več ukrivile v tisti bežni, otožni nasmešek, ki je bil vse upanje tega sveta. Bila je bolna kot njena mama – odpovedalo ji je srce. Želela sem si, da bi tudi moje. Da bi ga ta zlobni, jekleni, dolgi zarjaveli žebelj dokončno raztreščil na kosce, tako drobne, da jih ne bi mogel nihče več pobrati. Vendar ga ni …

Na koncu sem vendarle šla k birmi; mama mi je celo kupila nove čeveljce. Da pred srenjo ne bi priznala poraza, me je vpisala v sosednji fari. Rekla je, da je to storila, da me v šoli ne bi več šikanirali. Bila sem ji hvaležna – in sem ji še danes. Ni pomagalo, vendar nič ne de. Čeprav nisem imela ne lepega ne spodbudnega otroštva, sem lovila lepe trenutke, zaradi katerih je bilo vredno živeti. Nisem imela mladosti, ki bi jo polno izživela v vseh pogledih – niti približno. Sem jo pa preživela, kar je več, kot je bilo dano marsikateremu otroku, ki sem ga poznala. In tako sem zdaj tukaj. Hvaležna za vse. Ali vsemu navkljub.

Moje srce ob smrti nesrečne deklice ni počilo, temveč je prevzelo njene neskončne sanje.

In tako sem našla svojega boga. (konec)

Tako zelo vas imam rada, Anita Ogulin in Vasja Jager, predgovor Karmen Ogulin. Mladinska knjiga, 2025.

Knjiga je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.

Objavljeno v reviji Jana, št. 30, 29. julij 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.