Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na naslovnicah naše revije se je v več kot 50 letih zvrstilo mnogo obrazov – ne samo javno prepoznavnih, ampak tudi tistih, ki so to postali šele čez desetletja. Ena izmed njih je Ljubljančanka Sandra Debelak, ki je bila na naslovnici prvič pri komaj nekaj mesecih, nato vnovič pri štirih letih, tretjič pa zdaj, ko jo že poznamo kot igralko priljubljenih domačih serij. Prisostvovali smo njenemu srečanju z legendarnim fotografom Stanetom Jerkom, ki jo je za Jano fotografiral kot dojenčka in ljubko deklico s kužkom. »Madonca, kakšna krasna punca si postala!« je izjavil kavalir Stane, ki je za Janino naslovnico fotografiral tudi njeno mamo Andrejo.

Medtem ko je vsaj polovica ljudi na takšnem ali drugačnem oddihu, Sandrini (poletni) dnevi niso brezskrbni, temveč so med drugim posvečeni tudi snemanju druge sezone nanizanke Takšno je življenje, čakajo pa jo še snemanje kratkega filma in predstave Visoka napetost z Matjažem Javšnikom.

»V tem delu res uživam, dodatna prednost pa je, da snemamo v res prekrasni naravi. To še bolj cenim po letih življenja v Mehiki, kjer neokrnjena narava in čist zrak nista bila samoumevna in se je bilo treba zanju precej potruditi,« razlaga Sandra, katere pestro življenje bi bilo zlahka tudi scenarij za nanizanko.

Mateja J. Potočnik

Tako sramežljiva, pa igralka?

Bila je zelo sramežljiv otrok. Nihče v njeni družini ni bil igralec. Sama pa si je že pri osmih letih naredila potni list in vanj vpisala, da bo igralka in detektivka. »Kljub zadržanosti sem se vpisala v igralsko šolo Branka Kraljeviča v Medvodah, dobila vlogo v dveh predstavah in neznansko uživala. Povsem zastrupil pa me je tisti neponovljivi čarobni trenutek, ko si na odru res tukaj in zdaj, enako prisotno pa je tudi občinstvo, česar na televiziji ni,« pripoveduje Sandra, ki je tudi v gimnaziji sošolcem velikokrat govorila, da bo nekoč igrala v nanizankah, pa so jo samo nejeverno gledali.

In ko v prvo ni naredila sprejemnih izpitov na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, je to ni spravilo v slabo voljo, temveč se je lotila študija varnostnih ved, saj se ji je zdelo biti detektivka prav tako krasen poklic. Vendar ni opustila sanj o igralskem poklicu. Navdušena nad skupino Rebelde je izvedela, da imajo v mehiškem mestu Ciudad de México pod okriljem studiev, kjer snemajo telenovele, tudi igralsko šolo, v katero izmed šest tisoč prijavljenih sprejmejo petdeset kandidatov. Pomislila je, da bi bilo to nekaj zanjo.

Slovenija

Slovenska zlata dekleta: Legendarne igralke o modrostih življenja

Sanjam naproti

Odločila se je, da gre v Mehiko.»Ko si mlad, se ti nič ne zdi nemogoče. Posnela sem se in se prijavila na sprejemni izpit. Niti v najdrznejših sanjah pa si nisem predstavljala, da bom sprejeta. Potem so me povabili še na osebno avdicijo. Mama je podpirala moje sanje, tako da sva spakirali kovčke in šli za pet dni v Mehiko. Opravila sem avdicijo, zadnji dan, ko bi se morala že vrniti, pa me je ravnatelj šole povabil še na osebni pogovor in mi dejal, da sem sprejeta. Dobila sem možnost, da se že čez tri mesece preselim v Mehiko in začnem študirati ali pa to storim šele čez eno leto. Odločila sem se za slednje, saj sem morala prihraniti denar za bivanje. Lotila sem se strežbe, se učila špansko in pridno varčevala.«

Novi svet velikih razlik

Špansko je sicer znala, vendar pri govorjenju ni bila samozavestna. »Sprva mi je bilo malo nerodno, a ker sem imela krasne sošolce, sem se hitro sprostila. Cele dneve smo bili skupaj, veliko smo delali, saj smo morali naštudirati dve predstavi, imeli smo igro pred kamero, plesni šov – ves čas se je nekaj dogajalo. Ciudad de México je ogromno mesto z več kot 20 milijoni prebivalcev. Še malo ni videti tako kot v kakšni telenoveli: leži na nadmorski višini 2500 metrov, tako da je zrak malo specifičen in obenem poln smoga. V mestu skoraj ni smetnjakov, zato je logično, da je povsod naokoli veliko smeti. Zelo opazne pa so razlike med revnimi in bogatimi: revni so obsojeni na javni promet in gnečo, ki se mi je na začetku zdela nepredstavljiva. Bogati pa so razred zase, imajo svoje (ograjene) krasne hiše, čistilke, varuške kot v nanizankah. Imela sem sošolke, ki v življenju niso bile na metroju. Hitro sem opazila razliko med Slovenci in Mehičani – ti niso tako neposredni, obenem pa so zelo prijazni. Že prvo leto so me sošolke vabile domov za božič, hitro sem si našla prijatelje, zelo okusna je tudi njihova hrana, za katero zdaj trdim, da je veliko boljša od slovenske.«

Estrada

Ana Hribar ni hotela v ospredje - zdaj jo gleda vsa Slovenija

Stane Jerko

Mazohizem

Sam študij je trajal tri leta, vmes je pilila (mehiški) naglas. Dobila je manjše vloge, nastopala v predstavah, reklamah; imela je agenta, opravljala avdicije. »Biti moraš zelo pozoren, kdaj se začne kaj snemati, in ves čas trkati na vrata. Ta poklic je mazohističen. Ves čas moraš biti v pogonu in na lovu za vlogami. V času družbenih omrežij pa se mora igralec dosti ukvarjati tudi s (samo)promocijo. Velikokrat pri deljenju vlog gledajo, koliko sledilcev imaš na Instagramu, TikToku, YouTubu ... Vloge je dobilo tudi veliko vplivnežev, četudi niso igralci, kar se mi ne zdi prav, ampak vse je v službi posla. Kljub temu sem si želela ostati v Mehiki.«

Tam se je tudi zaljubila, s partnerjem sta se imela lepo, veliko sta delala, obenem pa odkrivala kotičke prekrasne in raznovrstne dežele, a je epidemija koronavirusa vse v hipu postavila na glavo. Snemanja so se ustavila, Sandra se je čez čas vrnila v Slovenijo in si počasi začela ustvarjati novo življenje. Zveza je po sedmih letih ugasnila.

Stane Jerko

Vrnitev v Slovenijo

Vrnitev domov ni bila preprosta. Nihče je ni poznal, vloge večinoma dobivajo igralci, ki so študirali v Sloveniji. A počasi so se začele pojavljati priložnosti, manjše vloge v nanizankah in tudi v gledališču. In šele z vrnitvijo v domovino je postala navdušenka nad prekrasno slovensko naravo in spoznala, da sta park Tivoli in Šmarna gora luksuz. Na drugi konec sveta, kjer je pustila del svojega življenja, se vrača na dopust. A tudi takrat opreza za avdicijami in vlogami. Tako ni nikoli čisto sproščena. Zdaj se trudi predvsem za vloge, za preostalo pa pušča, da ji življenje pripelje, kar ji je namenila usoda.

Zabavno na predstavi z Matjažem Javšnikom

Z Matjažem Javšnikom sta odigrala že več kot 100 ponovitev predstave Visoka napetost. »Je zelo zabaven, obenem pa tudi velik profesionalec. Skupaj se voziva na nastope, skupno delo je prerastlo v prijateljstvo. Med vožnjo razpravljava o najrazličnejših stvareh. Ne manjka nama niti zabavnih dogodivščin: nekoč bi morala Matjaža peljati na nastop, na koncu pa sva šla vsak s svojim avtom. Še sreča, saj se mi je med vožnjo pokvaril avto, Matjaž pa je več kot pol ure tolažil občinstvo in ga ogreval, preden mi je uspelo priti na oder. Pošteno jim je razložil, kaj se je zgodilo, a mi občinstvo ni prav nič zamerilo. Nasprotno, razumeli so in počakali na moj prihod, predstavo pa sva odigrala s še večjim zanosom.«

Domači

Andrej Murenc - takšno je pravo življenje skrivnostnega igralca

Slovenka, Španka, Mehičanka?

Španščino je tako izpilila, da še celo v Mehiki ne ugotovijo, da ni Mehičanka, v Španiji pa ji rečejo, da je Mehičanka. »Vsem pa je všeč moja latino energija. Ko grem v Mehiko, tam kar zažarim.«

Srečanje in spomini

Stane Jerko je Sandrino mamo Andrejo spoznal na Gospodarskem razstavišču, kjer je pogosto delal na modnih revijah. »Bila je nadvse simpatična, vedno nasmejana in zelo aktivna, saj je že v tistih časih res veliko smučala, zato sem ji predlagal, da jo posnamem za naslovnico Jane. Ko sva se čez nekaj let spet srečala, mi je povedala, da ima hčerko Sandro. In tako sem dobil nov model. Sandro sem fotografiral že kot dojenčka, pozneje pa še enkrat. Lepo jo je bilo srečati po toliko letih.«

Sandra pa se tistega davnega fotografiranja kakopak le rahlo spominja: »Sem edinka in mama me je kot otroka ves čas fotografirala, ker je rekla, da sem bila nadvse simpatična in sem se ves čas smejala. Snemanja za naslovnico Jane pri štirih letih se spominjam bežno. Tisti kužek ni bil naš in je prekipeval od energije, pa smo ga komaj ukrotili.«

revija Jana