revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

 Jaz sem dvignila sidro iz postelje, kot bi rekel moj Janek, dobro uro pred njim. No, toliko časa sicer ne kuham turške kave, jo pa pijem in v miru premislim vse, kaj in kako opraviti. Zgodnje jutro je bilo po nekaj zadušljivo vročih dneh in nočeh res sveže. Zdelo se mi je, da se kri spet normalno pretaka po žilah. Stala sem pred hišo, mame ježevke, ki se je več noči sprehajala, no, kotalila naokoli, ni bilo na spregled. Verjetno zdaj pazi v svojem gnezdu na mladičke. Po dolgem času vročine je bilo ozračje tudi brez meglic in na nebu se je nakazovala Rimska cesta. V nekem trenutku se je čez pol neba zapeljal meteorit. Kaj je še lepšega na tem svetu? Pri roki imam vedno kakšno željo! Saj zdaj, ko tole pišem in je dan že za nama, jo lahko izdam ali ne? Zaželela sem si, da bi se ta dan vse dobro končalo. Se vam zdi to skromna želja? No, ja. Sestavljena je iz različnih posameznih želja.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Moj, spet drugačen Janek

Ampak na koncu so vedno podrobnosti tiste, ki odločajo. Torej, želela sem, da se na cesti izogneva vsej divjadi, ki ponoči maršira sem in tja, gneči na avtocesti se tako ne bi mogla, zato upanje, da le ne bo zastojev. Pa še, da najdeva parkirišče malo bližje zdravstvenemu domu, drugače bo Janek izgubil na poti ves pogum in si bo na pragu ordinacije premislil. In naprej, da bo dovolj na široko odprl usta, da bo zobozdravnica vsaj kaj videla. Pa še, da na poti domov ne bova na kakšnem ostrem ovinku na ozki cesti srečala avtobus turistov s prikolico, kar bi pomenilo, da bom morala voziti vzvratno ... Ni, da ni.

Vedno je dobro o vsem premisliti in se soočiti s pričakovanji. Ta niso nič drugega kot predstave o tem, kar naj bi se uresničilo, utemeljene na podlagi določenih dogodkov in pojavov, pravi slovar. Pričakuj najslabše, upaj na najboljše, tudi tako pravijo.

Začelo se je dobro. Janek se je zbudil ob treh ponoči sam od sebe, dobre volje, nato je šlo vse zelo hitro. Do avtoceste sva srečala samo en avtodom pa eno staro lisico, ki je čakala ob cesti, da bi jo prečkala. Dala mi je prednost, pač izkušena, pametna lisica. Na avtocesti me je avto pogosto opozarjal, da ne vozim prav. Seveda, po odstavnem pasu, z rebrastimi oznakami in pojočimi gumami … Toliko o napihnjenih obljubah, da bo zdaj na cestnih gradbiščih vse drugače.

V mestu sva parkirala ob reki, v delu mesta, ki ga dobro poznava. Sonce se je že prikazalo iznad gradu in obsijalo bloke, kjer sva živela z Janekom, ko se je rodil. Tu in tam sva srečala kakšnega sprehajalca s kužkom. Na vodi so se razgibavale račke in risale majhne puščice valov, ki so se razširjale skoraj do bregov reke. Tam so energijo za nov dan nabirali jutranji tekači. Slišati je bilo kosilnico pridnih delavcev, ki so urejali brežine … Tako mirno in neskončno lepo jutro v najlepšem mestu na svetu! Na pločniku sva opazila velike plakate slovenskih pustnih mask, kar nekaj jih ima škrbaste zobe, sem pomislila. No, zato pa greva z midva k zobozdravnici!

Vmes je poklicala medicinska sestra: če potrebujeva parkirišče, nama lahko odpre rampo. Prav milo se mi je storilo, ko nekateri dobri ljudje pomislijo na takšne reči! Tega nisem pričakovala, sem pa bila neskončno hvaležna. A izbrala sem daljšo pot, ker nama je narava preusmerila misli in napolnila dušo.

Potem je Janek, že drugič v tem tednu, doživel svojo razdvojenost. Nekako v smislu: bi, pa ne bi! Prvič je bilo v nedeljo, ko sva šla v Planico. Prvič na dvosedežnico. V centru sem kupila karti in nisem imela nobenih pričakovanj: če bo Janek zmogel, bova šla, če ne, pač nič! Zaradi šestnajstih izgubljenih evrov ne bom tarnala, če bo sedežnica odpeljala brez naju. Opazovala sva pogumne mlade, ki so trenirali skoraj na vseh skakalnicah, razen na največji. Mimogrede, ta je strašljiva že na prvi pogled. Janek je stopal k vhodu dva koraka naprej in dva nazaj. Videla sem, kako si želi poskusiti, a je vsakokrat naletel na zid. Zid v njegovi glavi in telo se je kar odbilo nazaj. Potem je gospod ustavil dvosedežnico in vabil Janeka: »Janez, pridi, pomagal ti bom. Super bo!« Moj kranjski Janez pa spet vzvratno. Dvakrat tako! Potem je bilo že meni nerodno in sem mu rekla, da res ni treba. Pa greva raje pogledat lesenega Domna pod veliko skakalnico. No, v resnici je Domen vse prej kot lesen, ali ne? Če pa ga ne moreva videti drugače, je za naju tudi lesen čisto v redu!

Toda vedno, ko se prikaže moja vdanost v usodo, torej pomisel, da Janeku pač ne bo uspelo premagati strahu, se v njem nekaj prelomi in zbere pogum. Gospod je spet ustavil sedežnico, Janek je sedel na svoj sedež, zaprla sem varnostno ograjico. Ko se je vlečnica zazibala, je dvakrat zavpil kot jesihar in sva se odpeljala. V teh dveh krikih, ki so se odbijali od Ponc do Cipernika in nazaj, tako se je vsaj meni zdelo, je Janek izkričal svoj strah in naredil se je prostor za zadovoljstvo in ponos. Zmogel je! Ni potreboval več moje roke, naslonil se je nazaj na sedežnici in gledal bolj naprej kot navzdol.

Podobno je bilo pri zobozdravnici. Samo brez krikov. Za prvo vožnjo na sedežnici se to že skoraj spodobi, obiskov pri zobozdravnici pa je že precej navajen. Pri tem zelo pomagajo prijazna in potrpežljiva zobozdravnica in sestre. Pa tudi to, da ima še vedno vse zobe zdrave!

Zdaj bova spet nekaj časa v najini dolini. Čeprav: pričakuj najslabše in upaj na najboljše!

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

revija Jana