UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Napovedi zaprtja bančnih poslovalnic, poštnih uradov ali trgovin na podeželju so v dnevnem časopisju postale skoraj redna tedenska rubrika. Veliko se jih zgodi tudi po tihem, brez medijskih objav. Prebivalci protestirajo, a zaman – banke in trgovske mreže samo skomignejo, da jim poslovalnice v manjših krajih pač prinašajo izgubo. In jih zaprejo. Zelo podobne težave imajo po vsem svetu, pa smo se ozrli okrog, kako jih rešujejo. Ker, in to je dobra novica, rešitve obstajajo. Nekatere, to je pa še boljša novica, že uporabljajo tudi v slovenskih krajih. Vsako zaprtje ni nujno smrtni udarec kraju. Lahko je tudi nova priložnost.

Tole je spoznanje po pregledu rešitev v tujini: pametne države ne poskušajo ohraniti vsake poslovalnice za vsako ceno – zelo pa se potrudijo ohraniti dostop do storitve. To naredijo s kombinacijo ukrepov: s subvencijami, mobilnimi storitvami, skupnimi servisnimi točkami, včasih tudi z neposrednim posegom države. Najuspešnejši model bi lahko povzeli takole: ne ohranjajmo kopice praznih pisarn, raje vzpostavimo eno dobro opremljeno točko, na kateri je mogoče opraviti kopico različnih stvari. Se pravi ena lokacija za več storitev. Namesto trgovine, banke, pošte, knjižnice, ki so vsaka zase premajhne, da bi preživele, združimo vse v enem prostoru (ali eni zgradbi): moj dežnik je lahko balon in moja vaška trgovina je lahko tudi moja pošta, moja banka, moja zdravniška ordinacija, moj prostor za druženje.

Nekaj slovenskih podeželskih krajev je to že spoznalo, drugi se bodo morali šele naučiti.

Gospodarstvo

Zapiranje bank, podražitve hrane in draga stanovanja imajo skupni vzrok

Država na potezi

Tri poti so: storitve lahko z ukrepi in zakoni poskuša ohraniti država oziroma regulator, lahko se prebivalci organizirajo sami, najučinkovitejša pa je seveda kombinacija obojega. Kaj torej lahko stori država?

Avstralija je zaradi vse pogostejšega zapiranja bančnih podružnic letos dosegla dogovor z velikimi bankami: moratorij na nova zapiranja regionalnih poslovalnic do konca julija 2027. Vendar je ta ukrep začasen in težave ne rešuje, država si le kupuje čas, da vzpostavi alternativni sistem.

Britanska vlada je postavila pravila dostopnosti pri poštnih uradih: določena storitev mora biti na voljo znotraj določene razdalje ali potovalnega časa; tako mora biti 99 odstotkov prebivalstva znotraj treh milj (4,8 km) od najbližje pošte. Država se je torej odločila, da ne bo vztrajala, da je v vsaki vasi poštni urad, predpisala je le, koliko sme prebivalec največ potovati do osnovne poštne storitve.

Evropska unija uporablja koncept, ki so ga poimenovali »rural proofing«, kar pomeni, da se pri vsaki pomembni odločitvi preveri, ali bodo zaradi redke poselitve, slabše prometne infrastrukture in večjih razdalj na podeželju posledice drugačne kot v mestu. Če na primer zaprejo bančno poslovalnico v ljubljanskem predmestju, je to nekaj povsem drugega, kot če zaprejo edino banko v kraju, kamor avtobus pripelje le enkrat ali dvakrat dnevno. Pri nas tak nacionalni mehanizem ni vzpostavljen.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) priporoča sodelovanje (predvsem manjših) občin: če je ena premajhna za neko službo, si jo lahko deli še z eno ali več občinami – delijo si kadre, stroške, infrastrukturo in skupaj zagotovijo storitev, ki je občina sama ne bi mogla.

Evropski program LEADER lokalnim akcijskim skupinam, tudi nekaterim slovenskim, zagotavlja sredstva za lokalno prilagojene rešitve. Podobno je novozelandski program Rural Hub, podeželsko središče, financiral številna skupnostna središča: država je dala denar, skupnost pa je sama odločila, kaj potrebuje in kako bo središče delovalo. Nova Zelandija ima tudi več deset skupnostnih centrov, v katerih imajo prebivalci dostop do državnih in nevladnih služb – ponujajo brezplačno svetovanje, pomoč pri uporabi tehnologije, brezplačno spletno povezavo, tiskanje in skeniranje.

Del rešitve je tudi mobilnost prebivalcev – prevoz na klic (tega marsikje po Sloveniji že imajo), vaški minibus, subvencioniran prevoz do servisnega središča in seveda usklajevanje terminov javnih storitev s prevozom, to pa pri nas še marsikje zelo šepa.

Kaj že imamo?

Pošta Slovenije že od leta 2012 nekatere svoje poslovalnice preoblikuje v pogodbene pošte; tako poštne storitve ostanejo v kraju, opravlja pa jih pogodbeni partner Pošte. To so lahko samostojni podjetniki, zadruge, občine, manjša podjetja, trgovine, bencinske črpalke … To je tudi model, ki ga poznajo v Švici – poštno podjetje se sicer umakne, poštna storitev pa se preseli v obstoječo infrastrukturo.

Država je ponekod odprla krajevne urade, v katerih lahko ljudje pridobivajo osebne dokumente, potne listine, opravijo overitve, prijavo prebivališča in druge postopke. Res pa je, da ti uradi večinoma niso odprti vsak dan, temveč le določene dni v mesecu.

Imamo tudi mobilne banke – no, eno. NLB ima od leta 2021 posebej prilagojeno vozilo z bankomatom in bančnim uslužbencem, ki družno potujeta po manjših krajih. Nimamo pa sistema, s katerim bi več bank zagotavljalo osnovne bančne storitve. Prav tako nimamo bančnega središča različnih bank, kot ga poznajo Britanci. Pošta Slovenije trenutno opravlja tudi bančne storitve – a le za eno banko. In – samo strankam te banke – prinese gotovino tudi na dom, tako kot pri španskem modelu.

Tudi nekaj potujočih trgovin imamo, a tega ne ureja država, temveč posamezne občine. Nimamo pa sistemske rešitve, kot jo pozna Francija.

Dokazati ljubezen do podeželja

 Julija je finančno ministrstvo dalo v javno obravnavo predelani predlog Zakona o dostopnosti in uporabi plačilnih sredstev (prvo različico je pripravila prejšnja vlada), ki predvideva, da mora biti v naseljih z več kot tisoč prebivalci bankomat največ pet kilometrov (po cesti) oddaljen od središča naselja, v tistih z več kot 3000 prebivalci pa bančna ali poštna (pošta se tu šteje kot alternativa banki) poslovalnica največ pet kilometrov od centra. Ampak zakon je treba šele sprejeti.

Prvega januarja 2028 se začne uporabljati že sprejeti Zakon o izvajanju nekaterih upravnih nalog na Pošti Slovenije, ki Pošti podeljuje javno pooblastilo za opravljanje določenih upravnih storitev.

Februarja 2026 je takratno Ministrstvo za kohezijo in regionalni razvoj sklicalo predstavnike Pošte Slovenije, Banke Slovenije, občin ter ministrstev za javno upravo, gospodarstvo in finance. Dogovorili so se za ustanovitev akcijske skupine in pripravo pilotnih projektov za izboljšanje dostopnosti osnovnih storitev v lokalnih okoljih. A to je bilo še pod prejšnjo vlado. Nato je prišla nova. Potem vse tiho je bilo.

Na oblasti je opcija, ki ima polna usta ljubezni do kmeta in do podeželja, že od pamtiveka. Kdaj, če ne zdaj, je pravi trenutek, da to dokaže z dejanji?

Dobre ideje nimajo stalnega prebivališča

Tole je bliskovit prelet idej in ukrepov, s katerimi so se države po svetu lotile težav, ki nastajajo z zapiranjem poslovalnic. Marsikaj od tega bi lahko uporabili tudi pri nas. Nekaj jih sicer že izvajamo.

· Italija: projekt Polis

Projekt Polis je uvedla Italijanska pošta – v občinah z manj kot 15.000 prebivalci poštne urade spreminja v enotne točke za javne storitve, pošta torej nastopa kot javni servis države. Za projekt je namenila 1,24 milijarde evrov. Uporablja obstoječo infrastrukturo, ki pa jo dograjuje in izboljšuje. V takem vaškem servisnem centru lahko prebivalci urejajo osebne dokumente, izpiske, sodna potrdila, potne liste, pokojninske dokumente … Projekt zajema skoraj 7000 poštnih uradov. In niso ostali le pri javni upravi, projekt Polis vključuje tudi 250 prostorov za t. i. coworking (»sodelanje«, to so pisarne in sejne sobe, ki si jih, stalno ali občasno, delijo mali podjetniki, podjetja, univerze, raziskovalni centri …) z vso potrebno infrastrukturo, zunanje skupnostne prostor, električne polnilnice, bankomate.

· Velika Britanija: bančna središča

Britanci imajo že okrog 240 bančnih središč (banking hub), končni cilj je 350. To so prostori, kjer si več bank deli eno lokacijo: ena banka pride v kraj v ponedeljek, druga v torek – vse v istih prostorih. Tako ni treba vsaki banki vzdrževati svoje poslovalnice, temveč se skupaj organizirajo tako, da kraj ne ostane brez bančnih storitev. Središča upravlja Cash Access UK, prostori pa delujejo v sodelovanju s pošto. Poleg osnovnih bančnih storitev imajo posamezne banke ob določenih dnevih za zapletenejše reči v središču tudi svoje svetovalce. Poleg tega Britanci poznajo tudi mobilne bančne enote, ki obiskujejo podeželske kraje.

· Velika Britanija: pub je središče

Organizacija Pub is the Hub z nasveti in deloma s subvencijami pomaga podeželskim gostilnam, da v svoje prostore umestijo storitve, ki jih je vas izgubila, na primer trgovino, knjižnico, pošto, skupnostni center …

· Velika Britanija: skupnostne zadruge

Vaške trgovine, ki jim grozi propad, se preoblikujejo v skupnostne zadruge, ki jih imajo v lasti prebivalci. Država že več let lokalnim svetom prebivalcev omogoča, da za ogrožene vaške trgovine, pošte in pube dobijo finančno pomoč ali nepremičnino odkupijo. Community shop, tako se stvari reče v izvirniku, niso nujno samo trgovine, temveč so hkrati lahko tudi poštni uradi, kavarne, prostori za druženje. Upravlja jih skupnost, pri obratovanju pa pomagajo prostovoljci.

· Nemčija: večnamenske hiše

Nemška zvezna vlada je financirala modelne projekte, večnamenske hiše, v katerih pod eno streho združi različne reči, na primer vaško trgovino, občinski urad, zdravniško ordinacijo, kavarno, prostor za druženje in kulturne dejavnosti ali poljubno kombinacijo naštetega. Namen teh večnamenskih hiš je ohranjanje osnovne oskrbe in družabnega življenja v vaseh. OECD podpira tako združevanje kot enega pomembnih načinov za zmanjševanje stroškov podeželskih storitev.

· Španija: Correos Cash

Španski model je zelo primeren za starejše prebivalce: pošta (s pomočjo sodelujočih različnih bank) ljudem omogoča dvig in polog gotovine na pošti, tiste, ki obiska pošte ne zmorejo, pa obišče poštar. Ko torej banka zapre poslovalnico, kar na dom pride poštar, ki opravi (naročeno) bančno storitev. Imajo skoraj 2400 enot, so pa tudi nadomestek vaške trgovine, saj v svojih poslovalnicah prodajajo hrano in pijačo.

· Francija: Sklad za podporo podeželski trgovini

Za ohranjanje podeželskih trgovin je vmes posegla država, ki trgovine obravnava kot infrastrukturo podeželja in jih ne prepušča zgolj dobri volji trgovcev. Zato je vzpostavila sklad, ki financira vzpostavitev stalnih večnamenskih trgovin v vaseh, ki nimajo trgovine, ali pa mobilnih trgovin, ki obiskujejo več vasi. Če trg sam ne more vzdrževati storitve, razliko včasih pokrije država.

· Francija: Žive vasi

Villages Vivants je projekt podeželskih nepremičninskih solidarnih zadrug, pri njem sodelujejo prebivalci, lokalne oblasti in institucionalni vlagatelji. Skupaj kupujejo, obnavljajo in upravljajo nepremičnine, v katere nato naselijo nujne storitve. Tako država ne subvencionira trgovca, temveč pomaga skupnosti priti do lastnih prostorov, v katerih trgovec lahko deluje.

· Švica: pošta je lahko vsepovsod

Švica je izbrala drugačno pot. Namesto da bi bila pošta servisno središče kraja, je poštne urade naselila vsepovsod: na bencinskih črpalkah, v vaških trgovinah, lekarnah, socialnih ustanovah … Tako državi ni treba vzdrževati lastnih prostorov, pošto naselijo v nekaj, kar že obstaja. Zadnja leta je Pošta svojo mrežo množično preoblikovala v partnerske poslovalnice. Konec leta 2023 je imela okrog 1200 servisnih točk, ki zagotavljajo vsakodnevne poštne storitve, naseljene v prostorih trgovin, lekarn … Podobne rešitve poznajo tudi nekateri slovenski kraji, zanje se odločajo tudi v številnih drugih državah.

Digitalizacija z občutkom za ljudi

Digitalizacija je naša boleča točka, ker se je prenekatera ustanova ali javni servis loti z napačnega konca – kot opozarja OECD, digitalizacija sicer pomaga, a sama po sebi ne odpravi problema dostopnosti na podeželju. Digitalno namesto fizičnega ni pravi recept, pravilna formula je digitalno plus fizično. Finska, se zdi, je našla pravo kombinacijo digitalnega in fizičnega: na skupnih servisnih točkah so terminali za e-storitve, vedno pa je navzoč tudi svetovalec, ki računalniško slabo pismenim pomaga pri uporabi. Servisne točke so odprte vsak delavnik vsaj od devetih do štirih, marsikje tudi dlje. Tole je finski pristop: če ne znate ali ne morete po spletu, vam bomo pomagali to narediti tukaj.

Je kdo rekel potrošniška zadruga?

Nedavno je bilo slišati predlog o ustanovitvi potrošniških zadrug. To pomeni, da so kupci člani zadruge in solastniki trgovine (lahko tudi mobilne, ki oskrbuje več vasi), o kateri tudi soodločajo po načelu en človek, en glas (pri čemer ni pomembno, koliko denarja je kdo vložil). Za to trgovino ni pomembno, da ustvarja dobiček, temveč to, da v kraju sploh obstaja. Trgovec bi nad tako poslovalnico dvignil roke, zadružna trgovina pa ostaja. Potrošniške zadruge so še uspešnejše, če se povežejo v mrežo zadrug, kar olajša nabavo, logistiko, marketing. In ni treba, da ostanejo le pri trgovini, to lahko kombinirajo z drugimi storitvami – pošto, gostilno, kavarno …

Podobne zadruge poznajo v tujini, najsvetlejši zgledi so Švica, Velika Britanija in Norveška. Pri nas zadruge poznamo, vendar so to kmečke zadruge, kar je nekaj drugega, četudi imajo lahko svoje trgovine. A pravna infrastruktura za vzpostavitev potrošniške zadruge pri nas obstaja. Financiranje (iz sredstev EU) tudi. Ampak to je že druga zgodba.

revija Jana