Mojca Drčar Murko: Hočete maslo ali topove?
Kakšna ženska, kakšen um! Mojca Drčar Murko je bila kot pronicljiva komentatorka in ugledna političarka leta 1988 razglašena za Janino prvo Slovenko leta – v naslednjih letih je naslov več kot upravičila.
Leta 2004 je bila kot članica LDS izvoljena v skupino prvih slovenskih poslank in poslancev v evropskem parlamentu. Danes šteje 83 let in še vedno je osupljivo razgledana in ne nazadnje tudi graciozna. Pogovor z njo o aktualnem dogajanju v svetu, metodi izza norosti Donalda Trumpa, o ponižanju EU, slovenski realnosti … lahko razširi obzorja vsakomur.
Predpostaviva, da se znajdete na kavi s preprosto gospo s podeželja, ki ne zmore razumeti, kar se dogaja po svetu, jo pa močno skrbi. Kako bi ji predstavili globalno situacijo?
Predlagala bi ji, naj si poskusi zamisliti svet, v katerem čas ne teče več, kot smo bili navajeni. Danes smo v prihodnosti, naslednji dan v preteklosti, nič ni zanesljivo in vse je mogoče – celo nova svetovna vojna. Osupli opazujemo, kako se pred našimi očmi razkrajajo dolgoletna razmerja moči med državami; učeno bi rekli, da doživljamo zaton imperija, ki je po potrebah ZDA in Evrope nastal po koncu druge svetovne vojne. Zgodovina pa o imperijih v zatonu uči, da se še nobeden ni mirno vdal v svojo usodo, temveč zatonejo v trušču in neredko v vojnem viharju. Slovenija je kot del EU v delu sveta, ki izgublja moč, in ker je majhna in peresno lahka, jo lahko v nevarne vode potisnejo tudi zavezniki, kadar v krizi gledajo le nase.
Za omenjeno gospo so Trump, Putin, Netanjahu, Ši ... verjetno vsi enaki. Kakšne pa so dejansko razlike med njimi?
Nekateri med naštetimi so zelo inteligentni in tudi omikani, drugi pa zaverovani vase, lisjaški, nekateri celo brezobzirni, za nameček pa še brezbarvni samovšečni avtokrati. Ob tem pa ni povsem zanesljivo, da samo ti ljudje odločajo o dogajanju po svetu. Za nekaterimi stojijo svetovne bančne družine, proizvajalci orožja in finančna središča. Zanesljivo imajo skupno le skrb za koristi vsak svoje države. Nekoč je nekdo modro dejal: Države nimajo prijateljev, le interese.
Pobliže si poglejva Donalda Trumpa. V tej številki Jane pišemo o svarilih strokovnjakov za duševnost, da gre za patološkega narcisa, spet nekateri v njegovih nepovezanih govorih prepoznavajo znake demence. Kako je sploh mogoče, da je takšen človek na vrhu najmočnejše države na svetu?
Morda pa samo uprizarja teater, da bi prikril nekaj precej bolj smiselnega – in nekaj, kar ni zgolj njegova muha. V Shakespearovem Hamletu izreče stari dvorjan Polonij mnenje, da gre pri domnevni norosti glavnega lika v resnici za metodo. Ko izključim zvok in zgolj opazujem njegova dejanja v preteklem letu, se mi zdi, da je enako pri Trumpu. Politično gibanje, ki ga je izvolilo v Belo hišo, razvpita MAGA, je v bistvu nastalo zaradi zniževanja življenjske ravni delavskega in srednjega razreda v Ameriki. Ki od tako opevane ameriške prevlade nad svetom nista imela veliko; neizmerno so le bogateli finančni centri v New Yorku, tudi v Londonu, in industrija, ki je delala orožje, pa mogoče še preprodajalci mamil. Trump torej razdira to ureditev svetovne moči od znotraj, ker je to obljubil volivcem. Na zunanjepolitičnem področju pa je cilj njegove administracije dejansko razstaviti povojno svetovno ureditev.
Le čemu bi hotel to doseči? Ta ureditev je vendar v vseh pogledih privilegirala ZDA in jim omogočala svetovno prevlado?
Tako je bilo do nedavna, morda pa več ni. Nemara so ZDA dosegle skrajni rob ekonomskih in vojaških zmogljivosti, ki so potrebne za vzdrževanje svetovne prevlade; nemara preprosto ne gre več tako naprej. In kdo lahko preprosto razdre globalno ekonomsko in vojaško ureditev, ki je delovala celih 80 let, če ne na videz prismuknjena oseba? Ki vzbuja kaos z namenom, da se ameriška prevlada prerazporedi drugače; doslej je bila svetovna, po novem jo bodo očitno delili s konkurenti z vzhoda. Mislim, da je to njegov cilj, in to ni cilj neumnega ali celo norega človeka. Kar je svojevrstna uteha, kajti pomeni, da se za vsem tem kaosom skriva trezen premislek. Mislim, da so se prav zato Američani v letu 2025 vedno znova ustavili v zadnjem trenutku, preden bi izbruhnila velika vojna.
Kot nekdanjo evropsko poslanko, ki je udejanjala vrednote EU kot civilizacijske pridobitve, vas verjetno boli, ko spremljate, kako nizko je padla Evropa. Brez prave veljave v mednarodni skupnosti, brez vizije se nekdanji mirovni projekt spreminja v oboroževalni kompleks, ki naj bi predvsem Nemčijo naredil spet veliko – kam to pelje?
Res je, pred 22 leti, ko je Slovenija postala članica, je bila EU k miru stremeča skupnost evropskih držav, zdaj se zdi, da ima samo še en projekt za prihodnost: oboroževanje in čakanje na priložnost za vojno vseh vojn z Rusijo. Večina gospodarskih naporov bo prihodnja tri leta posvečena oboroževanju; to naj bi ustavilo upadanje industrijske moči in Evropi vrnilo stari sijaj. Mir je neželen pojem, na črnih seznamih so celo stare popevke z mirovno vsebino, z vsemi mogočimi izgovori cenzurirajo informacije – torej omejujejo svobodo izražanja – kadar se dejstva ne prekrivajo z zamišljeno vsebino. Nič bolj absurdnega se ni moglo zgoditi z evropskim projektom, kot je ta slepa ulica, v kateri smo.
Kar se že vidi tudi na primeru brezpogojne, brezmejne in po vsem sodeč brezplodne podpore režimu ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega.
Precenili smo moči, ko smo se pridružili takratni ameriški ideji, da je napočila priložnost za podreditev in celo razkosanje Rusije. Odpovedali smo se diplomaciji med državljansko vojno v Ukrajini po letu 2014. Tedaj je bilo mogoče pogodbeno zagotoviti ukrajinsko celovitost in mir, cena ošabnosti pa je zdaj visoka. Američani – ki na EU gledajo kot na parazita, ki se je po svetu delal močnega, nato pa vedno znova pritekel jokat v Washington, ko je potreboval pomoč – so Evropejcem prepustili skrb za razdejano Ukrajino in njeno nenasitno podkupljivo elito. EU za to nima dovolj denarja, zato poskuša priti do njega z obsežnim skupnim zadolževanjem. Države članice, tudi Slovenija, bodo morale zelo varčevati, skratka, denar bo šel za topove namesto za maslo.
Če sva že govorila o Trumpu, me zanima še vaše mnenje o predsednici Evropske komisije Ursuli von der Leyen. Prvi torej zveni noro, a očitno deluje po premisleku – bi torej za von der Leyen lahko rekli, da kot nekakšen »anti Trump« zveni pametno, v praksi pa ravna, kakor da je čisto izgubljena?
Mislim, da ni dorasla zahtevam svojega položaja. Očitno ima določene menedžerske sposobnosti, ki pa jih izvaja znotraj slonokoščenega stolpa evropskih institucij, iz katerega še komaj realno zaznava, kar se dogaja v svetu; enako bi rekla za evropsko zunanjo ministrico Kajo Kallas. To je povezano s tem, da si center v Bruslju prisvaja moči, ki mu ne pripadajo. Skrbijo me tihi premiki v središču, na sedežu ustanov v Bruslju. Vedno več moči je v rokah neizvoljenih uradnikov, ki niso odgovorni nikomur – to velja tudi ali predvsem za omenjeni gospe. Spremembe ustavnega ustroja se ne dogajajo več na referendumih, temveč kar z novimi, spornimi razlagami obstoječe ustavne pogodbe; in ne gre za majhne zadeve.
Pravzaprav se zdi, da so sedaj v globoki krizi vsi ključni družbeni podsistemi in posledično vse države zahodne civilizacije, ki obsega ZDA, Evropo, Kanado in Avstralijo. Na začetku ste rekli, da je ta imperij v zatonu – zakaj?
Usihanje tako imenovanega liberalnega globalizma, ki naj bi tudi z državnimi udari po svetu širil demokracijo, je zdaj že očitno. Tehnološke in vojaške zmogljivosti niso več le ameriške, ampak tudi kitajske, indijske, ruske, in te države imajo različne družbene sisteme. Ni rečeno, da se je zahodni razvojni sistem izpel, a ni več najbolj inovativen, ima konkurente. Zahodnemu imperiju seveda to ni všeč, brca, mlati okoli sebe, zlasti po državah, ki se ne morejo braniti. A prehoda v nov svet, v katerem bo moč razpršena med več velesilami, ni moč ustaviti; sedaj smo že sredi tega prehoda in to je negotov čas, v katerem se lahko zgodi marsikaj.
Kje je tukaj Slovenija? Ali bi, majhni in šibki, kot smo, sploh lahko šli v kateri drugo smer, proč od propadajočega Zahoda?
Slovenija najbrž nima drugačnega razvojnega projekta, kot je evropski; nikjer ne vidim izvirnega domačega koncepta, ki bi v celoti premislil naše prednosti in pomanjkljivosti. Doslej je Sloveniji v glavnem ustrezala solidarnostna politika razvitih držav, ki so, pričakujoč dobičke tudi zase, vlagale v manj razvite evropske regije. Posledično je naše majhno izvozno gospodarstvo življenjsko odvisno od nemške avtomobilske industrije in nesposobno samostojnega nastopa na svetovnih trgih. Vse kaže, da je zdaj take solidarnosti konec; novi načrti o oboroževanju EU bodo ekonomsko koristili zlasti državam z močno oboroževalno industrijo, torej Nemčiji, Nizozemski, Švedski, Franciji, manj razvite, kot je Slovenija, pa to utegne ukleščiti v sedanji podrejeni položaj. S tem da bomo tudi morali pomagati vračati skupne evropske astronomske kredite za oboroževanje – govorimo o 800 milijardah evrov.
Alternativ pa nimamo na voljo?
Določene možnosti vedno obstajajo. Lahko bi na primer zavzeli bistveno bolj nevtralno, da ne rečem »neuvrščeno« držo, ne pa da smo pristali na to, da smo kot članica EU in tudi kot samostojna država po zunanjem diktatu kratko malo ubogljivo zaostrili ali celo prekinili trgovinske in drugačne stike z določenimi državami. Zakaj pa bi Slovenija morala biti sprta denimo s Kitajsko? Zakaj ne bi, podobno kot Madžarska, imeli v ognju več želez hkrati? Zakaj nikoli ne uporabimo svoje pravice do soodločanja o politikah EU, zakaj ne uporabimo pravice do veta v Evropskem svetu, kadar se sprejema ukrepe, ki nam ne koristijo? Pri slovenski politiki pogrešam malo več dostojanstva.
Kakšno je po vašem stanje slovenske demokracije – kako odporna je proti nevarnostim tega prehodnega časa, torej proti finančnim in socialnim pretresom, populizmu, proti sistematičnemu razgrajevanju zdravstva, sociale, šolstva in medijev?
Spet moram vplesti Evropsko unijo. Če se bo nadaljevalo omejevanje pravice do izražanja drugačnih mnenj, če se bodo polnili seznami oseb, ki so jim zaradi njihovih mnenj zaplenili imetje in onemogočili svobodo gibanja – takih oseb je na bruseljskih seznamih zdaj že več deset – potem bo hudo. Decembra je na primer Bruselj razglasil sankcije proti nekdanjemu poveljniku švicarske vojske Jacquesu Baudu, ker je kot komentator pač javno kritiziral odziv Zahoda na vojno v Ukrajini; zamrznili so mu premoženje in prepovedali potovanja. To smo v rajnki Jugoslaviji poznali v času veljave razvpitega 133. člena kazenskega zakonika, ko so lahko nekoga kaznovali zgolj zaradi njegovega mnenja, saj naj bi »vznemirjal javnost«. Zdaj lahko uradniki EU zlasti novinarje in nekdanje visoke funkcionarje, ki v neuradnih medijih objavljajo svoja mnenja, brez možnosti pritožbe oropajo človekovih pravic. In vendar je svobodno izražanje mnenj podlaga demokracije. Da se resnica spozna, je treba slišati drugo plat zvona, pravi slovenski pregovor.
Zaključiva s hipotetično slehernico z začetka intervjuja. Kaj lahko sedaj neka priletna gospa s slovenskega podeželja kot posameznica stori, da ne gre na limanice demagogom, obstane v teh okoliščinah in jih po možnosti pomaga izboljšati?
Verjetno je vse, o čemer govoriva, ne bo zanimalo, kajti prej bodo na vrsti druga vprašanja. Kakšen bo račun za elektriko, ali bo preskrba zanesljiva, ali bo prišla do osebnega zdravnika – in v tem je vsa preprostost in hkrati neizmerna zapletenost politike. V normalnih časih so velike in majhne politične teme ločene. V vznemirljivih obdobjih, nenormalnih, pa je zveza majhnih zadev z veliko politiko takojšnja. Tedaj nas mora vse zanimati, ali se bomo kot del EU, ki v oboroževanju vidi možnost za rešitev gospodarskih zagat, odpovedali delu družbenega standarda in bodo morali biti črtani prispevki države ljudem v stiski. Letos bodo volitve – kje je kakšna resna politična skupina, ki bi stavila na mir namesto na vojno? Kje je politik, ki bi si volivce in volivce upal javno vprašati: hočete maslo ali topove? Kaj mislite, kako bi na tako vprašanje odgovorili slovenski volivci?
E-novice · Novice
