Pexels

Tisti kamp na otoku Rab, ki ga je pred tedni razsula tramontana, je že tak, kot mora biti. Hišice in šotori, kot smo jih vajeni, gostje, ki se poznamo. Večinoma. Otroci rastejo, mlade družine se »krepijo«. Skratka, dopust se lahko začne. Edino, kar ga moti, so novice, pred katerimi se danes niti v najbolj oddaljenih kotičkih ne moreš skriti. In novice so, kot se za sodobne tržne pristope spodobi, slabe. Ker dobre se ne prodajajo. V takem svetu živimo. Novičarski portali vabijo z naslovi, kot so: Prihaja supercelična nevihta! Možnost toče do debeline pomaranče! Kje bo najhuje? ARSO prižgal rdeči alarm! Tudi hrvaški meteorologi so v teh dneh vsaki dve uri k območjem z rdečim alarmom dodali še kakšno novo. Tudi to, kjer je naš kamp. In kjer se je pred tedni že lomilo. No, za zdaj smo jo dobro odnesli. A ni še konec, opozarjajo meteorologi. Prav res, ne le da ni bilo vseobsegajočih podnebnih sprememb, tudi dejstvo, da pred desetletji še nismo bili zasuti z mediji vseh sort in interesov, nam je gotovo prineslo kakšno uro več mirnega spanca. Zdaj pa, če kak dan vreme res ne ponuja nič vznemirljivega, se hitro najde kaj drugega.

Antibiotike bomo morali plačevati … najstnika našli mrtvega v ribniku … Slovenca pretepli v Poreču … Dva mrtva v prometni nesreči … Glavno, da je strašno. Če pa res ni nič, uredniku prav pride »znana Slovenka«, ki ima novega. Pa četudi le psa, mačka ali kanarčka. Temu smo včasih rekli rumeni tisk. In tisti, ki so kaj dali nase, ga niso brali, kaj šele, da bi sodelovali. Danes pa je, resnici na ljubo, razlik med »rumenim« in »resnim« tiskom za zrelejšo generacijo vse manj. A človek se vsega navadi. Saj tudi vest, da je Izrael med čakanjem na hrano pobil 60, 70 ali več sestradanih ljudi, slišimo le še z enim ušesom, ker z drugim sledimo že čemu drugemu.

Nedavno me je na polovici naslovnice »mojega« dnevnega časopisa pričakala zelo nazorna ilustracija dejstva, da je vsak Slovenec, od novorojenca dalje, že zadolžen za devet svojih plač. Četudi bi bile te le 1000 evrov na osebo, bi to za mojo razširjeno družino – s potomstvom vred nas je 11 – pomenilo, da imamo ob morebitnih »domačih« pufih za avto, sončne panele, super telefon ... na grbi vsi skupaj še dodatnih 100.000 tisoč evrov. Posojilo, na vračilo katerega seveda nismo računali. Niti takrat, ko smo bili navdušeni nad dvigom pokojnin, poslanskih plač in vseh pomoči, ki se v letu pred volitvami vedno radodarno delijo.

Skratka, mediji so bili in so za to, da poskrbijo, da tudi vse najslabše novice hitro pridejo do nas. Nekdaj so bili glavni »informatorji« osrednje medijske hiše. Največji časopisi so imeli naklade, ki so bile večkratniki današnjih. Delo je imelo še pred 20 leti naklado okoli 90 tisoč izvodov, danes morda še 20 tisoč. Nacionalna televizija ni imela konkurence. In bili so časi, ko smo o dnevnih novicah glasno razpravljali. Nikomur ni bilo vseeno. Še vedno nam ni, le nekoliko previdnejši smo, o čem in s kom se menimo. Ker dopusta je za politične prepire škoda. Tako razklani kot danes Slovenci menda že desetletja nismo bili. Golob sicer nima zvestih »vernikov«, a ni brez možnosti, kajti tistih, ki Janše ne bi volili nikoli in nikdar, je veliko. A tudi to ni tema za spokojno preživljanje dopusta. Naša kampovska druščina se večinoma vidi le enkrat na leto. Ne vemo, kdo je za koga, kdo je zamenjal »klub«, kdo ostaja pri svojem … In tako se je daleč najpametneje politiki ogniti. V velikem loku. Na srečo imamo šport. Nas so letos poenotili kolesarji. Vse Pogačar, nas malo »zrelejše» pa Roglič. EMŠO tudi v športu šteje. In najde svoje idole.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana