Jadranka Juras o skrbi za dobrobit živali
Pevka in borka za pravice živali opozarja na napovedane spremembe zakonodaje ter pojasnjuje, zakaj jih vidi kot korak nazaj.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Jadranka Juras ima čudovit glas. Je resna pevka, ki je kariero gradila na presečišču jazza, popa in klasičnega oziroma opernega petja. Glasbeno pot je začela v skupini Planet Groove, nato se je podala na samostojno pot. Sodelovala je na raznih festivalih, leta 2002 je na Slovenski popevki s skladbo Tisoč postala zmagovalka strokovne žirije, bila je žirantka v oddaji X Factor, lani pa je izšel njen zadnji album Dva črna vrana. Ampak Jadranka glasu nima samo za petje, temveč ga po potrebi povzdigne, tudi kadar je treba v javnosti opozoriti na pravice in dobrobit živali. Ker namerava vlada razveljaviti nekatere ukrepe za njihovo zaščito, nas je zanimalo, kako Jadranka vidi te napovedane korake nazaj.
V koalicijski pogodbi piše, da bo vlada razveljavila »najbolj škodljive« ukrepe v zakonu o zaščiti živali, ki jih je sprejela prejšnja vlada. Očitno bodo pujske še naprej kastrirali brez anestezije, kokoške bodo še naprej v kletkah, psi pa na verigah … Pri živalih torej naredimo korak naprej in dva nazaj?
Najbolj problematični so očitno prav tisti ukrepi, ki zmanjšujejo že doseženo raven zaščite živali in so neprijetni oziroma dražji za živinorejo. V objavljeni različici predloga novele, ki je bila nato umaknjena, je bilo predvideno, da bi se lahko kastracija pujskov spet izvajala tudi brez anestezije, torej na živo, zgolj z uporabo protibolečinskega sredstva. Hkrati bi se prepoved reje kokoši nesnic v kletkah, ki je bila predvidena za leto 2029, prestavila do konca leta 2034, ponovno pa bi se omogočilo tudi privezovanje psov pod določenimi pogoji in odpravilo obvezno čipiranje lastniških mačk, za kar smo si društva prizadevala vsaj dve desetletji.
Problematično je že samo izhodišče, da se zaščito živali obravnava kot nekaj, kar je treba umikati takoj, ko postane za rejce zahtevnejše ali dražje oziroma ko nastopi druga vlada. Dobrobit živali bi morala biti ena temeljnih vrednot zakonodaje, ne pa nekaj, kar se prilagaja interesom gospodarske panoge.
Še vedno menim, da je sistemsko vprašljivo, da je dobrobit rejnih živali umeščena pod ministrstvo, ki ima hkrati nalogo spodbujanja in razvoja kmetijstva. Tu obstaja očiten konflikt interesov. Če pogledamo zakonodajo o rejnih živalih, je precej očitno, da je sistem v veliki meri zgrajen okoli tega, kaj človek sme početi z živaljo, ne pa okoli vprašanja, kaj žival kot čuteče bitje potrebuje. Torej zakon po potrebi živinorejca, ne živali.
Na družbenem omrežju ste o tem zapisali: »Toliko o vladi in njenem odnosu do živali. Mislite, da bo njen odnos do ljudi boljši?« To, kakšen si do živali, kaže tudi na odnos do ljudi?
Verjamem, da odnos do najšibkejših veliko pove o vrednotah posameznika in družbe. Kdo in kaj v resnici smo, se pokaže predvsem v našem odnosu do tistih, ki nimajo glasu in moči, da bi se sami zaščitili. To lahko vsak dan opazujemo tudi v odnosu družbe do starejših ljudi, do ljudi z zdravstvenimi težavami, revnih, otrok in drugih ranljivih skupin. Odnos do bitij, od katerih nimamo neposredne koristi oziroma ki se ne morejo postaviti zase, zelo veliko pove o naših vrednotah.
Glede na količino zdravil, ki jih preventivno dajemo domačim ljubljenčkom, je res bedno, da je meja pri anesteziji. Ste morda slišali kakšno pojasnilo, zakaj raje pustijo pujske trpeti?
Nisem slišala prepričljive strokovne obrazložitve, zakaj bi bilo treba prav te ukrepe razveljaviti oziroma omiliti. Če obstajajo strokovni razlogi, bi jih bilo treba jasno predstaviti in utemeljiti z dokazi, ne pa ukrepov preprosto razveljavljati. Znanstvene podlage so jasne – pujski bolečino občutijo tudi zelo zgodaj v življenju, kastracija pa je boleč poseg. Tudi Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) jo obravnava kot pomemben problem, ko gre za bolečino in dobrobit pujskov.
Ne morem mimo občutka, da gre predvsem za politično nasprotovanje prejšnji vladi. Politika bi morala tekmovati v tem, kdo bo naredil največ za ljudi, živali in okolje, ne pa v tem, kdo bo razveljavil več stvari samo zato, ker jih je sprejela prejšnja oblast. Namesto sodelovanja in nadgrajevanja dobrih rešitev tako že vrsto let živimo politično logiko »ti si za, zato sem jaz proti«. To je zelo slaba ter izjemno škodljiva politična kultura in pri zaščiti živali imajo takšne politične igrice zelo konkretne posledice za živa bitja.
Pa smo v zadnjih desetletjih vseeno kaj izboljšali za živali?
Zagotovo. Preko medijev in družbenih omrežij imajo ljudje danes bistveno več dostopa do informacij o tem, kaj se z živalmi dejansko dogaja v sistemih, ki jih sicer večina ne vidi. Vedno več ljudi lahko spozna to, kar je bilo nekoč skrito za stenami hlevov, klavnic, laboratorijev. Vendar pa je sprememba še vedno prepočasna glede na obseg trpljenja, ki ga povzročamo. Vsako leto ubijemo ogromno živali (okoli 92 milijard kopenskih) samo zato, da zadovoljimo svoje prehranske in druge navade ter razvade. Zato se mi zdi pomembno, da ne govorimo samo o tem, ali so ljudje danes občutljivejši za živali, ampak tudi o tem, ali so pripravljeni svoja spoznanja povezati z lastnimi izbirami in navadami.
Če bi morali izbrati samo eno problematiko, kaj se vam zdi danes najbolj grozno pri ravnanju z živalmi?
Absolutno in daleč pred vsem je problem naš odnos do rejnih živali. O njih govorimo kot o proizvodnih živalih, živinoreji, mesni industriji, mlečni proizvodnji – in že samo uporaba tega specističnega jezika (specizem – diskriminacija na podlagi vrst, op. a.) kaže, kako pogosto jih obravnavamo predvsem kot sredstvo za zadovoljevanje človeških potreb. Namerno pa pozabljamo, da gre za čuteča bitja, sposobna občutiti bolečino, strah, stres in zadovoljstvo.
Za domače ljubljenčke ne kupujemo le hrane, temveč tudi igračke, oblekice …, in jih zasipamo z ljubeznijo. Kako to, da na drugi strani »pozabljamo«, da imamo na krožniku žival, ki si tudi zasluži prijazno ravnanje?
Tu gre za kognitivno disonanco – za težavo pri povezovanju dejstev, ki so nam neprijetna. Velika večina se strinja, da so trpinčenje, mučenje in pobijanje živali nekaj grozljivega in nepravičnega. Potem pa imajo v hladilniku dele živali, katerih življenje in smrt sta bila neposredno povezana z našo izbiro, in se hkrati tolažijo, da so bila to »srečna jajca«, »srečno mleko« ali da je bila žival »humano vzrejena«. Pri tem živinorejska industrija seveda uporablja tudi zelo premišljeno marketinško podobo živali, ki zmanjšuje naš občutek, da imamo opravka z dejanskim živim bitjem. Tu je bistvena prav sposobnost, da naredimo povezavo med ljubko živaljo, ki jo imamo radi, in živaljo, katere telo kupimo zapakirano v trgovini. Živali si ne zaslužijo le ljubezni in prijaznega ravnanja, temveč si zaslužijo tudi pravico do lastnega, enega in edinega življenja in pravico do tega, da imajo mir pred ljudmi!
To poletje so bile zaradi vročine izmučene tudi živali.
Posledice naših dejanj, uničevanja habitatov in pogojev za preživetje občutijo tudi živali, ki si z nami delijo planet. Izguba življenjskega prostora, podnebne spremembe, onesnaževanje in izkoriščanje naravnih virov neposredno vplivajo na njihovo populacijo in preživetje. Ob tem obstaja podatek, ki zelo nazorno pokaže, kako močno smo ljudje spremenili biosfero: raziskava iz leta 2018 je ocenila, da danes približno 60 odstotkov biomase vseh sesalcev predstavljajo rejne živali, 36 odstotkov ljudje in samo približno štiri odstotke prostoživeči sesalci. To niso odstotki števila živali, ampak njihove skupne mase oziroma biomase. To je zame ena najbolj osupljivih in katastrofalnih posledic človeške dominacije nad planetom. Na planetu, ki naj bi bil dom neštetih različnih vrst, smo ustvarili sistem, v katerem je večina biomase sesalcev sestavljena iz ljudi in živali, ki jih ljudje vzrejamo za to, da jih izkoriščamo in pobijemo za potrebe, ki za večino ljudi niso življenjsko pomembne.
Kako pa gledate na gozdne živali, ki si občasno postrežejo na kakšni kmetiji? Kakšna se vam zdijo pravila glede odstrela?
Živali so tako kot mi Zemljani in imajo vso pravico bivati na tem planetu – torej imajo pravico do habitata in hrane. Mene absolutno nič ne moti, ko mi ptice pojedo češnje, borovnice. Prav zanje sem posadila še murvo. Temu se reče sobivanje. Delimo si. Zakaj bi morala samo jaz imeti pravico do vsega? Do odstrela imam ničelno toleranco, ker živali ni preveč. Preveč je našega antropocentrizma, ignorance in mentalitete, da imamo pravico do vsega in vsakega. Absolutno nobene pravice nimamo do življenja drugega in naše pravice se morajo končati tam, kjer se začnejo pravice drugega.
Že dolgo ste ena najglasnejših in najbolj zavzetih zaščitnic živali. Žal ste zaradi tega deležni tudi veliko napadov. Kaj vas je najbolj prizadelo?
Od začetka me najbolj prizadene to, ko mi ljudje rečejo, da se strinjajo z mano, da razumejo in da je res grozno, kar se dogaja živalim, pet minut pozneje pa nadaljujejo s početjem, ki je neposredno povezano prav s tem trpljenjem. Z leti sem sicer doumela, da pogosto ne gre za to, da ljudje nočejo vedeti, ampak da dejansko ne morejo povezati dejstev. Po drugi strani pa je res, da če informacija od nas zahteva, da spremenimo svoje navade, identiteto ali predstavo o sebi kot o dobrem človeku, jo je veliko lažje odriniti, racionalizirati, ločiti od lastnega vedenja, ignorirati ali se pred njo sprenevedati. In to se mi zdi največja ovira za spremembo – človek lahko iskreno sočustvuje z živaljo, a hkrati ne želi videti in si priznati, da je del istega sistema, zaradi katerega ta žival trpi.
To pomeni, da vas osebni napadi ne bolijo toliko kot slabo ravnanje z živalmi? Vprašala sem vas namreč osebno, vi pa se očitno s svojimi težavami ne ukvarjate prav dosti.
Nisem jaz žrtev, živali so.
Se vam kdaj zdi, da je vaš boj zaman? Ali so spremembe sicer majhne, a vseeno dovolj velike, da ostajate optimistka?
Moj boj ni zaman, ker vem, za koga se borim. Optimistka sicer nisem, ker iskreno povem, da sem že pred časom nehala precenjevati človeško pamet, se bom pa borila do konca svojih dni, ker, kot sem rekla – nisem jaz žrtev, živali so. In živali nas potrebujejo, da smo jasni in glasni zanje ter za njihove pravice.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
