Zdravnica specialistka maksilofacialne kirurgije Eva Trpin Fortuna nikoli ni pozabila svojih prvih dveh obiskov v misijonu na Madagaskarju – leta 2004 še kot študentka in 2007 kot mlada zdravnica. Zaradi teh izkušenj je danes drug človek in boljša zdravnica, pravi. Vse odtlej je v sebi pestovala željo, da bi tja odpeljala svojo družino. Misijonar in prijatelj Janez Krmelj, ki je tam že več desetletij in s katerim je ves ta čas ostala v stiku, ji je svetoval, naj pridejo, ko bo najmlajši otrok dopolnil pet let. Tako se je med letošnjimi poletnimi počitnicami za veliko družino z Gorenjskega zgodila ena največjih pustolovščin in jih zaznamovala za vedno.
To, da sta šla dva zdravnika (Evin mož Gašper je zobozdravnik in oralni kirurg) v misijon Ampitafa Janeza Krmelja, ki je sredi ničesar, tri dni oddaljen od glavnega mesta Madagaskarja, ni bilo nič posebnega, razmišlja Eva. »Posebno in malce pogumno predrzno je bilo, da sva v kraje, kjer ni zdravstva, peljala tudi najinih šest otrok. Če bi se komu kaj zgodilo, bi bili lahko v resnih težavah,« pravi. A sta se z možem na to pot oba izjemno dobro pripravila in o vsem temeljito razmislila.
Glasna družina različnih karakterjev
Eva je namreč izjemno preudarna, odgovorna in močna ženska z železno voljo ter disciplino. Le tako je lahko po končani medicinski fakulteti ob delu doštudirala še dentalno medicino, vmes rodila šest otrok in pred štirimi leti, ko najmlajša še ni dopolnila dveh let, zagovarjala in z odliko opravila še specialistični izpit, na katerega se je ob večerih pripravljala leto dni. »Otroci se še vedno spomnijo, kako je bilo, ko se je mami učila,« se smeji. »Mama mi vedno pravi, da hodim po robu svojih zmogljivosti, v bistvu pa sploh nisem imela časa razmišljati o tem, kako si utrujen in izčrpan, ker sebe postaviš na zadnje mesto. Res pa je bilo to težko obdobje in ga ne bi ponovila. Sicer pa smo zelo glasna družina različnih karakterjev, kjer se mora vsakdo malo prilagoditi. Otroci nimajo vsega in si morajo stvari deliti. Veliko je dela z gospodinjskimi opravili in imamo ogromno perila (smeh), velike količine hrane sem pa navajena skuhati. Otroci postajajo najstniki in imajo več aktivnosti, zato sva z možem hvaležna, da delava v zasebnem sektorju in lahko bolj neodvisno razporejava svoj popoldanski čas.« Živijo z njenimi starši, ki so jim včasih v neprecenljivo pomoč, priznava Eva.
Življenjska želja
»Da bi otroke odpeljala v Madagaskar, je bila moja življenjska želja. Hotela sem, da otroci spoznajo, da svet ni samo to, kar vidijo v Sloveniji, da vidijo, da ljudje drugod po svetu živijo v bistveno drugačnih življenjskih razmerah in da dobijo to širino, ki je mene spremenila ter izoblikovala. Od mojih prvih obiskov ni minil dan, da se tega ne bi spomnila, in zdi se mi, da sem zaradi teh izkušenj drugačen človek in zdravnica. Zdravniški poklic je poklicanost in poslanstvo. Do bolnika pred seboj sem ponižna. Tam je na preizkusu tvoja iznajdljivost, ki ti osmisli, zakaj si se toliko let učil. Želela sem, da se otroci vrnejo spremenjeni, hvaležni za vse, kar imamo, da vidijo, da tekoča voda, elektrika in topla stanovanja niso samoumevni. Malo sva jih pripravila na tamkajšnje razmere, sicer so pa že tako skromni. Telefonov nimajo, televizije nimamo, razen pri dediju in babi. Normalno se jim je zdelo jesti riž tako, kot ga tam jedo vsi, spati po dva in dva na ozkih posteljah … Če bi jaz delala dramo iz tega, bi dajala zgled vzvišenosti, tako pa so se hitro prilagodili.« Otroci so bili izredno vznemirjeni in veseli, da se s staršema podajajo takšni izkušnji naproti. Sodelovali so tudi tako, da so na svoj način prispevali nekaj denarja za letalske vozovnice, in sicer so skupaj z mamo, ki ima še cel kup hobijev, pet let šivali kirurške kapice. »Pred leti sem dobila to poslovno idejo in doslej smo jih zobozdravnikom in kirurgom prodali že kakšnih 1500. Iz ostankov blaga so šivali drobižnice in jih prodajali znancem po vasi.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 47, 19. november 2024.
