Anna in Dougald pleteta prekrasno skupnostno zgodbo, Richard jo dopolnjuje z inovativnim regenerativnim kmetijstvom. Birokrati iz Bruslja sanjajo o družbi, kjer gre hrana neposredno od vil do vilic, Anna, Dougald in Richard to zgodbo že živijo.
Kot bosonogec, ki zagovarja sedenje na tleh, uživam ob pisanju o skupnosti za kuhinjsko mizo. Če pričakujem, da kdo naredi korak proti meni, moram sam narediti korak proti njemu – in moj prvi korak je sesti z njim h kuhinjski mizi in se ob obroku pogovarjati o njem, ne o sebi.
Prav tak pristop gojita Anna in njen mož Dougald Hine v davno zapuščeni trgovini s čevlji, ki sta jo kupila v mestecu Östervåla. Hiša je dovolj velika, da v njej bivata in hkrati ponujata prostor za druženje. Zgodbo lepo predstavi desetminutni film Prodajalna čevljev (The Shoe Shop). Dougald navaja Ivana Illicha, da je meja današnjih političnih možnosti število ljudi, ki lahko sedejo za mizo in si delijo obrok. Zame je v tem stavku ključna beseda lahko, mnogi namreč težko sedejo za isto mizo z drugače mislečimi. Če zmoremo lahkotno sesti k obroku z zelo različno mislečimi, s tem širimo polje političnih možnosti.
Srečanja z različnostjo – in resničnostjo
Anno in Dougalda sem poslušal pripovedovati o navdušenju, ko se zgodi iskrena izmenjava nasprotujočih si stališč. Če se ne potrudimo razumeti drugih, zakaj bi pričakovali, da bodo oni razumeli nas? Anna si je teh izkušenj nabrala na pretek na kriznih območjih, med drugim v Gazi in Izraelu. Na Švedskem jo je motilo izogibanje drug drugega v nekakšni izumetničeni prijaznosti. Tako se je začela zgodba o kuhinjski mizi. Med delom na Bližnjem vzhodu se je navadila na tamkajšnjo gostoljubnost. Ko se je vrnila na Švedsko, je kupila garsonjero in podrla steno, da je šla noter velika miza z dvanajstimi stoli. Ta miza je še danes središče skupnosti na drugi lokaciji, kamor se je preselila.
John Stewart Mill je lepo dejal, da ta, ki razume samo svojo stran argumenta, še njo razume slabo. Toda ljudje se težko poglobimo v argumente, ki se nam zdijo nesmiselni. Dougald je povedal zgodbo, kako se je pred leti zapletel v pogovor z vplivnežem iz nekega think-tanka. Dougald je menil, da je kulturna logika napredka zapor za domišljijo in da potrebujemo boljše zgodbe, ki nas osvobajajo edine zveličavne zgodbe o napredku. Vplivnež je bil zmeden, ker zanj napredek ni bil zgodba, ampak dejstvo. Dougald je poudaril, da so zraven seveda dejstva, toda zgodba marsikaj izpušča. Sogovornik ni hotel nič slišati. Iskala sta nekaj, glede česar bi se lahko strinjala, in pristala pri tem, da je dobro, da nam vsem ni več treba delati na zemlji.
Verjetno bi se strinjala tudi, da vsak dan pojemo nekaj obrokov in da nam ni treba vedno sedeti za isto mizo. Kultura vabljenja sosedov k obroku je mogočno orodje. Lahko da nekega dne tudi sosedi povabijo nas. Politična dejavnost se začne na ravni odnosov s sosedi, ki se jim naučimo zaupati ne glede na njihovo drugačnost. Če začnemo pri kuhinjski mizi, s tem posejemo seme nečesa večjega, kar se lahko razraste v celo gibanje. V vsaki krizi so sosedi prvi, ki pridejo pomagat, ne pa letala z dobrodelno pomočjo. Sesti z drugimi za isto mizo pomeni pogledati bliže k tlom in ustvarjati živo kulturo tam, kjer smo. To je tudi dejanje ponižnega sprejemanja svojega položaja v ekosistemu, saj lahko k obroku sedemo samo zato, ker nekdo prideluje hrano za nas.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
