V resnici grad Viltuš v Selnici ob Dravi, domnevno popačenka od wildhaus, sploh ni grad, temveč dvorec. Tisto, kar je ostalo od prvotnega gradu, v ruševinah leži gor v hribu. Ne vemo, zakaj se je stari grad sesedel vase, ena od teorij pravi, da je pogorel, druga ji oporeka, da so ga porušili med kmečkimi upori, tretja si mrmra v brado, ne, ne, nič od tega, grad so lastniki preprosto zapustili, ker je bil neudoben, neljubljen, nepotreben, in si zgradili novo hišo nižje spodaj, le streljaj od Drave. Poznejši lastniki so dodajali nova krila, eden je nato dvorec opremil s stolpiči in frčadami, da je dobil podobo, kot jo ima danes. In je čudovit. Lep in romantičen. Od daleč.
Kaj je nekoč bilo
Od blizu je podoba izrazito neromantična – okna brez stekel so zaščitena s polivinilom, ampak ta je marsikje strgan in plapola v vetru, na stenah so grafiti. Most, ki je iz gradu nekoč vodil v oranžerijo – ki je tudi ni več – je preprosto odrezan. Menda se je obenj nekoč zataknil previsoko naložen tovornjak z lesom, potem so pa poškodovani most raje odrezali, namesto da bi poglobili cesto. In je zdaj tam samo pohabljen štrcelj, ki priča o tem, kaj je nekoč bilo.
Dvorec je bil v svojem dolgem obstoju že marsikaj – ko ni bil več razkošno prebivališče, je postal gestapovski zapor, bolnišnica, okrevališče jugoslovanskih pilotov in v svojem zadnjem življenju dom za starejše, to je ostal vse do leta 1989, ko so ga zaprli. Ampak to ne pomeni, da si ljudje še vedno ne najdejo poti v notranjost. Stare fotografije in zapisi pričajo o lepo opremljenih sobanah, marmornih kaminih, ampak v letih po zaprtju so iz Viltuša odnesli vse, kar ni bilo pribito. In veliko tistega, kar je bilo. Izginili so ne le slike, kipi in pohištvo – za nekatere stvari domačini celo vedo, kje naj bi končale – kamini so izruvani, opaži potrgani, ograja na lepem kamnitem stopnišču zarjavela, na umazanih tleh se igra sončni žarek, ki se je pritihotapil skozi luknjico v prenovljeni strehi. Ker lahko, si je očitno rekel. V nekaterih stenah so luknje, tla so se ponekod vdrla, lesene stopnice na podstreho so videti skrajno nezanesljive, ograja se je pa že davno vdala in prislonjena samo ždi tam. Glavna vrata so zazidana z opeko, da bi nepovabljenim, se pravi vsem, preprečila vstop v dvorec, a odprtin, ki dopuščajo vstop, je še veliko. Tu in tam so še vedno ostanki, ki spominjajo na nekdanji sijaj: nekje je ostal prelep izrezljan lesen strop, pod umazanijo je ponekod še vedno videti vzorčaste kamnite talne ploščice. A večinoma je to zgodba o propadu in zanemarjanju. V pralnici v kleti je ostal še orjaški boben, pralnega stroja, v katerem je nekoč domoval, pa že davno ni več. Zgoraj je v enem od manjših prostorov na tleh zmečkana odeja. Jo je odvrgel zmrzljiv duhec? Ne, čakajte, na tem gradu duhov sploh ni! (Kaj?!! Zdaj mi to poveste?) Domačini pravijo, da niso še nobenega srečali.
Ivanka Frešer, predsednica turističnega društva, s seboj pripelje Pavla Kundida, ki je nekoč služboval v Viltušu. Dalmatinec, ki je v grad prišel po vojni in ostal do leta 1953, ko je dvorec začel svoje novo življenje kot dom ostarelih, je dopolnil 96 let, a se še živo spominja let, ko je stregel pilotom, in še vedno ve, kje je bila obešena merjaščeva glava, kje so ostali kavlji, s katerih je izginila slika grofice, kako visok je bil kup nametanih snetih slik, kako lepa je bila lovska soba zgoraj v stolpu, kje so stale mizice v kantini, ki jo je vodil … Vse zgodbe pozna, pravi gospa Ivanka. Žal ni med njimi niti ene o duhovih. V svojih letih na gradu ni srečal niti enega. Ivanka Frešer je pa nekoč v gradu zasačila tri – vendar so bili še živi, samo firbci, ne duhovi.
Kam so šle vse zgodbe?
Če so mi obljubili duhove, hočem duhove! Po obisku sem bila vse popoldne in večer kraljica guglanja, kot spletni detektiv sem neutrudno zasledovala vse namige o duhovih v Viltušu, toda zapisi so ostajali zakrknjeno nedoločni, vse je ostalo le pri ...
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 44, 30. oktober, 2023.
