Mlade moramo spodbujati k ustvarjalnosti, akciji, vztrajnosti, skupaj z njimi odkrivati njihove talente, predvsem pa verjeti vanje in v to, da lahko postanejo, karkoli si zaželijo, ne glede na mnenje okolice, pravi. Čeprav je danes brezposelnost v Sloveniji katastrofalna, se za prihodnost mlajših generacij ne boji. Delovna mesta bodo, pravi, a drugačna.
Kodrolaso, umirjeno dekle prodornih zvedavih oči pravzaprav preseneča s svojo modrostjo pri rosnih petindvajsetih letih. »Zgodaj sem odšla od doma, že pri šestnajstih letih,« se nasmehne. Iz varnega zavetja si je šla nabirat izkušnje v svet. Pri osemnajstih je doživela hudo prometno nesrečo, ta jo je prisilila k razmišljanju, kdo sploh je in kaj si v življenju želi. »Mladi v tem času drvijo skozi sistem, mene pa je nesreča ustavila.« Pri devetnajstih letih je že odprla s. p. in marsikomu se je zaradi tega zdela čudna. »Vedela sem, da nočem delati od devetih do petih, hotela sem svojo svobodo, da lahko kadarkoli pobegnem v hribe ali na potovanja, ki jih obožujem, čeprav takrat pravzaprav še nisem natanko vedela, kaj bi sploh počela.« Kmalu po tem, ko je pri triindvajsetih napisala že omenjeno knjigo, se ji je začelo odpirati. Knjiga se je dobro prodajala in začeli so jo vabiti na predavanja in seminarje. Vmes se je izobraževala tudi na drugih področjih. Brezplačno je delala v različnih podjetjih v zameno za znanje, ki ga spretno uporablja na svoji poti. Iznajdljivost, temu lahko rečemo tudi podjetnost, je nekaj, kar današnji mladi generaciji primanjkuje, je prepričana.
Česa nas v šoli ne naučijo? Kaj pri iskanju priložnosti za delo mladi nujno potrebujejo, pa o tem v šoli ne izvedo nič? »Ena stvar je komunikacija. Dobro gre tistim, ki znajo komunicirati z različnimi ljudmi. Pomembno je komunicirati tako, da drugi razumejo, kaj imaš povedati. Drugo je prodaja. Vse je prodaja – ko se ponujamo za službo, ko nekomu predlagamo posel – vse v podjetništvu je prodaja. Težava je le v tem, da ima pri nas to, žal, negativen prizvok. Problem mladih je tudi v prevzemanju odgovornosti – delali bi, ne bi pa prevzemali odgovornosti za svoje delo. Za vse, kar se zgodi, krivijo državo, šefe, sistem. Če človek živi v prepričanju, da je za njegovo stanje kriv nekdo drug, je to zelo hudo, saj je prepričan, da sam ne more storiti prav nič, da bi mu bilo bolje. Tudi organizacije časa jih ne naučijo. Ljudje danes delajo vse dneve, nimajo časa, nikoli ne grejo na dopust, narejenega je pa tudi bolj malo … Ivo Boscarol, podjetnik svetovnega slovesa, na vsako spletno pošto odgovori v dveh urah. Sandi Češko, eden najbogatejših Slovencev, si vsak dan vzame vsaj eno uro časa za tek, na leto pa preživi kar 60 dni z družino. Mladi si ne znajo postavljati ciljev – če nimaš svojih ciljev, ti jih bodo določili drugi in te vodili. Potem si izgubljen. Mladi ne znajo več poslušati sebe. Večkrat poudarjam, da smo postali rezultat zunanjih pričakovanj, družbe, države, cerkve, šolstva in medijev. Vsak človek je unikat, a na koncu rinejo vsi v isto smer. Če bi mi nekdo rekel, da je povsem zmeden v življenju, da ne ve, v katero smer naj gre, bi mu svetovala, naj gre za mesec dni v hribe, v tišino. Naj bo sam s sabo, naj razmišlja in ko bo začutil, kaj bi rad počel, naj se tega loti z vsemi sredstvi, ne glede na mnenje okolice. Bistveno se je posla lotevati s srcem. Današnji svet pa je naravnan tako, da od ljudi zahteva predvsem razum, kar je zgrešeno z vso logiko življenja in narave. Tudi vztrajnosti nas ne naučijo. Ko sem pri partnerju vodila klicni center, so ljudje odnehali že po treh zavrnitvah. Colonel Sanders, ustanovitelj svetovno znane verige restavracij Kentucky Fried Chicken, je bil tisočkrat zavrnjen, preden je ena od restavracij sprejela njegov recept za peko piščanca! Od tam naprej mu je potem hitro uspelo. Mladi bi morali v akcijo! Pasivnost je nekaj najslabšega, kar se lahko človeku zgodi. Gledam nekatere petindvajsetletnike, ki so brez energije, želja, pravijo: živim, da preživim. Mladi potrebujejo nekoga, ki vanje verjame. V ljudeh so izredni potenciali, to je noro, kaj vse so sposobni pokazati, če se jim le posvetiš!« Poudarja, da ne kritizira šolskega sistema in ne išče krivca, želi le pokazati, da sistem tak je, od posameznika pa je odvisno, kaj bo naredil.
