Zarja Jana

Moji možgani le počasi dojamejo, da mi ponoči ni nekdo v modro prebelil sicer bele spalnice ter ugasnil gretja (v sobi je namreč arktično mrzlo), ampak sem v »svoji« hostelski postelji v Celici. Da –  v tistem hostlu na Metelkovi, kjer noč preživiš za rešetkami. In ob omembi katerega se moja mami vedno vpraša, ali v Ljubljani ni drugega prenočišča. Saj ne, da bi imela svojo sobico – tako znana in pomembna nisem, le svojo najljubšo imam. Morda zato, ker nosi mojo srečno številko 107, morda zato, ker je v celoti v odtenkih moje najljubše modre barve, v katero so vpraskani elementi umetnosti, ali pa preprosto zato, ker je t. i. ruska soba Maxima Issajeva tista, ki me spremlja, odkar pomnim. Že kot študentka sem prenočevala v Celici – takrat v šest- ali osemposteljnih sobah. Ko sem »odrasla«, sem vedno bolj cenila zasebnost (in si jo postopno lahko privoščila), zato je 107-ka postala »druga postelja«. Prenočila sem pred izpiti, med kongresi, kadar sem bila preprosto preutrujena, da bi se po Štajerki vrnila domov.

Faznbrifer je, pudra ni. Dan po podelitvi sem nameravala na kavo ob Ljubljanici s starimi prijatelji, na kosilo in nato domov, a večer pred tem je spremenil načrte. Teh kav do danes še nisem spila. Zahvaljujoč svojemu nepospravljenemu avtu, v katerem vozim pol omare, nujne prehranske pakete za starostnike in škatlo z orodjem (jap, s pravo makito), ob 6. uri izbrskam suknjič in kavbojke ter se transformiram v približno človeško obliko. Vsaj po mojih merilih. Telefon piska. Čestitke. Vabila. Začne me grabiti panika, ki je primerljiva s tisto pred specialističnim izpitom.

Kaj sploh pričakujejo od mene? Da bom vedno urejena? Lepo naličena? No, ob tej misli bi se v skupni kopalnici hostla najraje pogreznila, ko ugotovim, da pravzaprav s seboj nimam niti pudra, ampak le obarvano kremo. Tudi v avtu ga ni. Pa najdem celo »faznbrifer« (za preverjanje električne energije, s katerim smo nazadnje preverjali napeljavo pri eni od #vid). Iz zagate me reši Hrvatica, katere imena še danes ne vem. Hja, tisto so bili drugi časi, ko se še nismo bali bližine, posojanja.

Prvi intervju na RTV Slovenija v oddaji Dobro jutro preživim brez kolapsa. In brez jutranje kave. Prijazna maskerka dopolni moj make up in ga zafiksira tja do večera. Ena skrb manj – in na zafiksiran make up bi se lahko navadila. Intervju za intervjujem. Slikanje za slikanjem. Trikrat prestavim kosilo s prijatelji, ker dam še to in ono izjavo. A ves čas se sprašujem – kaj imam pravzaprav jaz povedati svetu? Kdo sem jaz, da me bodo poslušali? Brali? In kako to, da imam svoj profil na Wikipediji?

Čage ne bo. Januar (s)teče z neznosno naglico. »Deklico« (kipec Slovenke) vozim v avtu, upajoč, da mi ne bo kdo vlomil vanj ali se zaletel vame. Do babice v Zasavje. Nečakinje Viktorije v Celje. Do (skoraj) vseh naših #vid. Ana jo poboža, France komentira, »da je res gajstno narejena«. Marica se slika z njo. Marija se razjoče ...

Žongliram. Na eni strani službo, ki od mene nepopustljivo zahteva zbranost. Na drugi strani teren, ki je ob pritiskajoči zimi vedno bolj neizprosen. Pomanjkanje kurjave. Nedelujoč radiator. Gospa, ki se ogreva le z vročim termoforjem.

Vmes poskušam »nositi« naziv. Čutim odgovornost do vsakega, ki je v glas prelil zaupanje vame. Poskusim najti čas (in obleko) za prireditve, bankete. Drug svet. Drugačen. Nekaj banketov celo preživim. Ob pomoči prijateljice Mojce, ki me naliči kar na parkirišču v avtomobilu, moje frizerke Estere, ki me z eno samo gumico iz skuštranke spremeni v približek dame, ko ob 16. končam službo in bi morala biti ob 18. že na prireditvi. Počasi kopni zaloga mojih »novih« oblek, tudi prijateljičine malce pokombiniramo. V službi opazijo, da sem bolj urejena – a slednje je pogosto le posledica tega, da mi od utrujenosti pogosto ne uspe povsem izbrisati črte na veki ali pa še ne popusti lak na kodrih. Nekje v drugi polovici januarja ugotovim, da se svet ne ustavi, če imaš dvakrat isto obleko. Tudi ko se mi na eni od prireditev uspe politi z rdečim vinom – svet teče naprej. Še dobro, da ne poslušam vedno mami – in nisem šla v svetlo modri, ampak v klasično črni obleki.

Več v reviji Zarja Jana, št. 3, 19. 1. 2021