Z nasmeškom in kratkim odgovorom je dala vedeti, da več ne bom izvlekla iz nje, ko sem tu in tam vendarle malo podrezala. A pri drugih temah ni bilo treba prav nič vrtati. Ajda Smrekar, ki navdušuje v Eni žlahtni štoriji in poleg drugih tudi v predstavi Vojna in mir, je zanimiva mlada dama in si želi, da imajo njene besede težo. Do javnosti je odgovorna, tako kot se pazljivo pripravlja tudi na vsako vlogo.

Ali je pri vas zdaj vojna ali mir?

Naša življenja so na splošno vojne, ko se z različnimi obveznostmi prebijamo skozi dan in letamo z enega na drugi konec. Mir je, ko odklenem vrata doma in vstopim. Dom mi veliko pomeni, saj je to prostor, kjer se počutim varno in lahko ustvarjam v miru, brez motenj.

Kako pogosto ste se selili?

V mojem otroštvu veliko. Živeli smo v Kostanjevici, v Bostonu v Ameriki, nekaj časa v Parizu, vrnili smo se v Ameriko … Do mojega petega leta smo se selili šestkrat, potem pa smo se ustalili v Ljubljani. Neka pesem pravi, da je dom tam, kjer sem s teboj …

Od treh otrok ste vi najstarejši. Ali vas je to oblikovalo?

Moja sestra se je odselila pred nekaj dnevi, kar so moji starši sprejeli s smešno mero prizadetosti, ki je pri meni ni bilo. To sem tudi povedala mami, vendar je rekla, da je bilo lažje, ker sta bila dva otroka še doma. Zdaj ji je ostala samo še ena rezerva. (smeh) Moja sestra in brat sta deset in osem let mlajša od mene. Danes se ta razlika v letih sploh ne pozna, ko pa sem bila v puberteti in sem šla spat, se je na kasetarju še vedno vrtela Rdeča kapica. Težko sem se sprijaznila, ko je brat prvič odprl pivo pred starši in so oni to sprejeli brez težav. Jaz sem orala ledino.

Verjetno je to zaznamovalo vaš značaj?

Vplivalo je na to, da sem zelo odgovorna, trudila sem se tudi, da bi bila ustrežljiva. Starši so mi vcepili etično vzgojo, pri kateri se dobro vrača z dobrim, treba je biti hvaležen in prijazen. Ko odrasteš, vidiš, da ni vedno tako in da je tudi na odru to lahko kdaj ovira in ne prednost.

Pridnost je očitno za Slovence vedno pozitivna vrednota, pa čeprav nima vedno veliko skupnega z učinkovitostjo?

Poklic od mene zahteva, da nenehno preverjam svoje vrednote. V nekem obdobju prideš do točke, ko se ti porušijo iluzije o tem, kakšno naj bi bilo življenje. A vztrajnost in odgovornost do sebe se vedno obrestujeta in prav je, da tako ravnamo tudi sicer. Sebičnosti in brezobzirnosti se je treba upreti, čeprav se to pogosto zdi brez upa zmage.

Hitro ste postali zelo iskana igralka. Očitno se je dobro tudi vrnilo? Se vam zdi premalo?

Ne šprintam, tudi če je kdaj tako videti. Tečem na dolge proge. Sem na začetku kariere, zato grem od stopničke do stopničke. Delam tudi stvari, ki morda v javnosti niso opažene ali tako privlačne, a so morda celo pomembnejše od velikih javnih stopnišč. Sem pa tudi zelo vesela uspeha Ene žlahtne štorije, saj smo z lastnimi ustvarjalnimi silami ustvarili priljubljeno nadaljevanko o slovenskem prostoru in ljudeh za ta prostor in ljudi. Posneli smo 60 delov v vsaki sezoni, vsak del traja 50 minut, zdaj smo že v peti sezoni. Ponosna sem, da smo prišli tako daleč …

Štorijo ste začeli snemati, ko so številni menili, da domače serije niso zanimive za gledalce. Danes je serij cel kup, tako da ste igralci postali zelo iskani …

Res je. Tudi Hollywood se od velikih filmskih produkcij preusmerja v serije. Upam, da je zdaj pri nas postavljen televizijski minimum, kar zadeva nadaljevanke, in bomo lahko delali samo še boljše stvari, za katere bomo imeli malo več časa. S tem bi se povečala kakovost. Naše televizijske hiše so dokazale, da ljudje radi gledajo slovenske izdelke. Večkrat kritike letijo na izumetničen jezik v slovenskih filmih, jaz pa mislim, da smo ob poplavi ameriške produkcije preprosto bolj navajeni na angleški jezik v filmu kot na naš. Verjamem pa tudi, da se bo to s povečanjem lastne produkcije spremenilo.

Več v reviji Zarja št. 11. 14. 03. 2017