Res je zanimivo spoznati, kako nas Slovence, ki se pogosto pritožujemo nad številnimi težavami v naši družbi in okolju, vidijo in ocenjujejo nekateri tujci! Pogovor z mladim japonskim parom je bil tako naravnost blagodejen. Pri nas se odlično počuti, čeprav se je k nam preselil z otoka Bora Bora, pravega raja na Zemlji.

Yasumasa in Wakana Tsunoda sta simpatičen in vesel zakonski par. Zadnji dve leti in pol živita v središču Ljubljane, kjer se počutita zelo dobro. Tako je mogoče razbrati iz njunega pripovedovanja in nasmejanih obrazov. Morda k temu nekaj pripomore njun sproščeni in odprti značaj. Ves čas pogovora sta se smejala ter kar izžarevala srečo in zadovoljstvo. Njun petletni sin Haruto je bil ob njima prav tako razigran in vesel, ko so se starši pogovarjali z njegovo trimesečno sestrico v naročju. »Oba z ženo sva doma z Japonskega, Wakana je iz Tokia, jaz iz njegove okolice, a srečala sva se v Polineziji. Tam sem dobil priložnost za delo kot šef v hotelski restavraciji. Ko sem pri 23 letih iskal priložnost za delo v tujini, da bi si nabral izkušnje, sem naletel na ponudbo in se odločil za delo v tistem delu sveta,« dinamično življenje opiše Yasumasa.

Wakana je nekaj časa živela v Franciji, kjer je študirala francoščino, nato se je vrnila domov, a si je prav tako želela še za nekaj časa v tujino. Dobila je priložnost za delo v hotelu v Polineziji. Tam naj bi ostala nekaj mesecev, a je srečala sedanjega moža in na otoku Bora Bora sta skupaj ostala osem let, se poročila in si ustvarila družino.

Delo v raju za mladoporočence.

Življenje na takšnem otoku je seveda zelo posebno. Njegov obseg je le 34 kilometrov, torej toliko kot pohodniška pot okoli Ljubljane, nasmejano opisuje par. Tam skoraj ni prometa, cest in križišč. To je le raj za turiste, kjer so predvsem luksuzni hoteli s petimi zvezdicami. Veliko gostov tja prihaja na poročna potovanja, predvsem Američani, Japonci in Francozi, saj je otok del Francoske Polinezije. Domačinov je le približno deset tisoč. »V glavnem smo se že vsi poznali, skoraj tako kot v Ljubljani!«

Po osmih letih na rajskem otoku se je Yasumasa začel spraševati, kakšna bo njegova kariera kulinaričnega šefa v prihodnje in kako bi lahko napredoval. »Razmišljati sva začela o Evropi, želela sva si novih izkušenj.« Na Bora Bori se je rodil tudi njun sin, ki je zdaj star pet let. Porod se je spremenil v pravo pustolovščino s srečnim koncem, opisujeta zakonca Tsunoda. »Na našem otoku ni bilo bolnišnice in moj porod se je začel pred rokom. Običajno se ženske v porodnišnico od tam odpravijo tri tedne pred predvidenim porodom, jaz pa sem morala z urgentnim letom na Tahiti.« V majhnem letalu za moža ni bilo prostora. »S kovčkom sem ostal na letališču,« pravi Yasumasa. V p rodnišnico je prispel naslednji dan z redno letalsko linijo. Bilo je napeto, a zdaj se zakonca dogodku veselo smejeta!

Iz idile v hladno Slovenijo. Kako se nekdo, ki živi v tropskem raju sredi oceana, odloči za prihod v Slovenijo? »Na spletu sem preučeval možnosti za delo v tujini in naletel na ponudbo japonske restavracije Sushimama v Ljubljani. Nisem vedel niti tega, kje je Slovenija, a vtisi in opisi na spletu so bili zelo pozitivni. Še ena pomembna stvar: imamo muco, ki je zdaj naš družinski član. Preseliti smo se morali v državo, kamor je dovoljeno pripeljati tudi domačo žival. Nekatere države tega ne dovolijo.«

V Ljubljano so prispeli junija pred dvema letoma in pol. »Poletje je bilo zelo hladno in zeblo nas je, čeprav so bili domačini v kratkih hlačah in rokavih, zadovoljni, da ni bilo vročine.« Čakalo jih je še veliko drugih presenečenj. »Hitro sva ugotovila, da vsi zelo dobro govorijo angleško, zato je bilo sporazumevanje olajšano. In vsi so bili zelo prijazni do nas, čeprav sva bila tujca. Prihajava iz Azije, a so naju povsod sprejeli zelo spoštljivo. Že od začetka se v Ljubljani zelo dobro počutimo. «

Prednosti je tu še veliko, pravi par. Delo šefa je ustaljeno in manj stresno kot drugje po svetu. »Imam dovolj priložnosti, da se posvetim družini. Na Bora Bori smo res živeli v raju, a ga nismo mogli uživati, ker je bilo delo tako naporno. Za nas je raj tukaj, v Ljubljani, saj živimo blizu Tivolija in Rožnika, kjer se lahko sprehajamo. V Tokiu se je treba do večjega parka voziti tudi uro ali dve z vlakom, gneča je na vsakem koraku in povsod so omejitve. V Ljubljani pa je vse blizu, možnosti za sprehode v naravi je veliko.«

Več v reviji Zarja št. 7. 14. 02. 2017