Arhiv Svet24

Pokojnik je umrl v 88. letu starosti. Živel je v Beogradu, umrl pa v Ljubljani, v isti državi. Imel je soprogo in dva sinova. Zapuščinska razprava, ki bi se morala začeti že leta 1980, ne bi mogla biti bolj preprosta. Toda ne v tem primeru.  Pokojniku je bilo namreč ime  Josip Broz Tito. V državi, kjer je bilo tudi po Titovi zaslugi vse »družbeno«, je bila po Titovi smrti tudi njegova osebna lastnina razglašena za »družbeno«, država in partija pa sta skupaj nastopili proti njegovim dedičem in trdili, da pokojnik pravzaprav ni imel nikakršne osebne lastnine, plače in stanovanjske pravice. Ironično,  v državi, kjer sta bili beseda partije in beseda tovariša Tita dolgo nad vsemi zakoni, so postali Titovi dediči žrtve večdesetletne nezakonitosti.

Toma Fila, odvetnik Jovanke Broz, ki mu je po treh desetletjih pravnih bitk uspelo doseči razveljavitev neustavnega zakona o Titovi lastnini iz leta 1985, nam je omogočil dostop do nekaterih presenetljivih podrobnosti iz osebnega dosjeja Jovanke Broz in življenja Josipa Broza Tita. Dokumenti do zadnjih podrobnosti razkrivajo vso kalvarijo, ki jo je Titova vdova preživela v dolgotrajnem boju s pravosodnimi mlini in državo, ki je pet let po Titovi smrti s posebnim zakonom najprej razlastila njegove dediče, nato pa z dolgotrajnim, dobesedno kafkovskim procesom povsem običajno zapuščinsko razpravo spremenila v tri desetletja dolgo pravdanje. Ki še ni končano.

Gledališče absurda. Vse skupaj se je začelo s povsem običajnim sklepom Četrtega občinskega sodišča v Beogradu, da so za pokojnikom brez testamenta  ostali njegovi zakoniti nasledniki soproga Jovanka ter sinova Žarko in Aleksandar Miša Broz, med katerimi se  enakopravno razdelijo avtorske pravice. »V delu zapuščine, o kateri se ni razpravljalo, bo sodišče odločilo naknadno,« je sporočilo sodišče julija 1986. »Naknadno« se je zgodilo – šele čez 30 let.

Jovanko so namreč že pred Titovo smrtjo odstranili iz njegove bližine, po smrti pa dobesedno pregnali iz nekdanjega domovanja. S seboj je lahko vzela samo nekaj osebnih stvari. Vse drugo je bilo razglašeno za družbeno lastnino. O tem, kaj je družbeno in kaj zasebno, je najprej odločala posebna partijsko-državna komisija, ta je samovoljno sestavila štiri sezname stvari – tri sezname s predmeti, ki naj bi po njihovem mnenju pripadali Jovanki, Miši in Žarku Brozu, in famozni četrti seznam z »vsemi drugimi« stvarmi, večinoma osebnimi Titovimi in Jovankinimi predmeti ter različnimi drugimi neprecenljivimi dragocenostmi.

Več v Jani št.21, 24.5.2011