»Imaš zvezdniško moč! Ljudje te bodo ljubili,« je preroško napovedal član komisije in pevec Marius Müller - Westernhagen, ko je povsem neznana preprosta najstnica brez velikih pričakovanj, z iskrivim nasmehom in svetlečimi se očmi, prvič zapela pred komisijo na izboru za pot v Oslo. Dober mesec dni pozneje je že obnorela Nemčijo. Po zmagi na 55. Eurosongu v Oslu, prvi po 28 letih z Nicole in Malo miru, jo je v domačem Hannovru pričakalo 40.000 ljudi. Lena ni samo ime, je fenomen in evforija.

»Wir sind nicht nur Papst. Wir sind auch Lena! Lena! Lena! (Nimamo le papeža, imamo tudi Leno!)« so se na vse grlo v soboto ponoči, pravzaprav je bila že nedelja, drli Nemci, ko so razglasili zmagovalno pesem Eurosonga. Zmaga je bila resnična in dokončna. Poznavalci, navdušenci in zmerni zanesenjaki so ji sicer napovedovali uspeh, vendar so hkrati v isti sapi modro dodajali, da je Eurosong pač bolj politični kotel kot pa kakšen verodostojen izbor. Izkušnje namreč kažejo, da je vsakoletno tekmovanje, tokrat kar 39 evropskih držav, predvsem odsev trenutnega političnega stanja med udeleženkami (Grčija, se šalijo Nemci, bi za milijarde evrov pomoči lahko dala kaj več kot samo dve točki), nekaj malega je še sreča ali smola, vse preostalo pa čudež. In pri Leni se je zgodilo prav to! Le pet držav jo je popolnoma prezrlo, najvišje število glasov ji je prisodilo kar devet udeleženk, z 246 glasovi je postala zmagovalka. Lenin Satelit je odmeval nad Nemčijo. Pred tem je 70.000 ljudi v Hamburgu na tradicionalni evrovizijski zabavi, 20.000 v Hannovru, na tisoče v Berlinu, Kölnu, Münchnu …, pa vseh tistih 15 milijonov pred televizijskimi sprejemniki doma, v klubih, pivnicah, lokalih vsaj 30-krat sočasno zadrževalo dih, se veselilo ali pa nebrzdano bentilo. Vsekakor primerljivo s kakšno pomembno nogometno tekmo.

Več v Jani št. 23, 8.6.2010