Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Idilično jezerce, obdano z jezersko travo in visokimi drevesi v gozdičku nad Mojstrano (na eni od poti, ki vodijo do priljubljenega slapa Peričnik), je bilo nekdaj glavno mojstransko kopališče, imenovano Kreda. Starejši Mojstrančani se še dobro spomnijo zdravilnih učinkov, ki jih je menda imela voda – rane in praske na takrat še otroških telescih so se jim nenavadno hitro celile, pravijo. Tudi mozolji so hitro izginjali, se smejijo. Zaupali so nam nekaj zanimivih zgodb in nam pokazali marsikateri precej neznani biser.

Jezerce Kreda kotička nad Mojstrano ob desnem bregu Triglavske Bistrice ne krasi od vekomaj, ampak je nastalo proti koncu devetnajstega stoletja, ko so tam začeli kopati kredo, surovino za pridobivanje cementa. Geološke raziskave so že mnogo pred tem razkrile, da so v okolici Mojstrane in Radovne njene bogate zaloge. »Leta 1889 je na Dovje iz Mödlinga pri Dunaju prišel inženir Amman, ki je dobil koncesijo za dostavo cementa. Na Jesenicah so takrat namreč začeli graditi jeklarno s Siemens-Martinovimi pečmi,« se spominja Franc Voga, avtor knjige Mojstrana, njen nastanek, razvoj in turizem. »Ker je bil železniški prevoz takrat razmeroma drag, se je odločil uporabiti domače vire.« Tam, kjer je stala cementarna, je bil v srednjem veku postavljen plavž, pozneje, ko so železovo rudo izčrpali, pa so postavili fužine – predelovalnice grodlja (surovega železa), a so jih do leta 1888 zaprli. Prostor je bil tako primeren za postavitev cementarne. Cement je bil odlične kakovosti, tako da so ga uporabili celo pri gradnji sueškega prekopa in singapurske trdnjave, pravi Voga. Med svetovno gospodarsko krizo v tridesetih letih prejšnjega stoletja so cementarno zaprli, v Spodnji Radovni, kjer je danes še eno tako jezerce, pa so kredo kopali še po drugi svetovni vojni.

Zdravilno mojstransko kopališče
Po zaprtju cementarne je novo jezerce, v katerem je danes zelo pisan živalski svet, naredilo veliko veselja domačinom, predvsem otrokom. »Tu smo preživljali svojo mladost, kopali smo se ne glede na vreme. V dežju je bila voda celo toplejša, kadar je bilo sončno, pa je bilo na bregu okoli jezera toliko ljudi, da si težko našel prazen kotiček,« pripoveduje domačin Stane Brus, lastnik vrta Viharnik. Drug domačin, Anton Nemeček, pa dodaja, da so se na Kredi večinoma tudi naučili plavati. Sčasoma so začeli ugotavljati, da se jim rane nenavadno hitro celijo. »Spomnim se, da je nekoč prišel neki gospod in vzel vzorce vode, pozneje pa nam je sporočil, da je voda v jezeru zelo zdravilna. To se nam ni zdelo nič čudnega. Kot otroci smo se lovili po gozdu, si pridelali veliko prask in ran, a so hitro izginjale. Včasih je imel kdo kakšno bradavico, pa je nenadoma ni bilo več in tudi koža z mozolji se je presenetljivo hitro očistila,« se spominja Brus in se nasmehne, da je bilo to za odraščajoče najstnike precej dobrodošlo.

Več v Jani št.27, 6.7.2010