Previdno in bolj počasi sem namočila roko v sedemstolitrski bazen, v katerem je plavala jata majhnih rib garra rufa. Previdno zato, ker sem se spomnila neprijetnega občutka malih grizljajočih morskih ribic ob prvih korakih v morje. Brez potrebe! Ribice, ki so v grozdu »napadle« moje roke, pozneje pa tudi noge, so nežne: prizadevno čistijo odmrle celice s površine kože tako rekoč z vakuumom in mikromasažo, kar je moji koži prav prijalo. Še bolj pa prija tistim, ki imajo z njo težave: pri ekcemih, dermatitisu in luskavici so rezultati terapije vidni!

V veliki kadi Sprostitvenega centra Trnovo je migotalo približno tristo petdeset ribic. Voda je bila prijetno topla, saj naj bi bilo v kadeh od trideset do šestintrideset stopinj Celzija, vsekakor je to toplota, ki so jo ribice, doma v Turčiji, navajene. Tisti hip, ko sem previdno potopila v vodo levo roko, se je nanjo obesil grozd ribic, ki se je širil vse do lakti, torej do tja, do koder je bila roka v vodi. Občutek je bil žgečkajoč, a ne neprijeten, tako da sem v vodo potisnila še drugo roko. Več kot deset minut časa za namakanje rok (pozneje tudi nog) in nežno glodanje ribic ni bilo, a moja koža je bila še naslednji dan mehka in gladka.

Več v Jani št.17, 26.4.2010