Tom Trevatt

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vstop v Facebook je za Sarah Wynn-Williams, nekdanjo diplomatko in strokovnjakinjo za mednarodno pravo, sprva pomenil uresničitev sanj. Zdelo se ji je pomembno, da pomaga pri spreminjanju sveta na bolje, in Silicijeva dolina se je zdela pravi naslov. Ko je v svojih diplomatskih službah gledala na začetke Facebooka, je takoj dojela, kako koristno bi lahko bilo takšno povezovanje, če bi ga uporabili na pravi način.

Dolgo se je trudila, da bi dobila zaposlitev, in nazadnje ji je le uspelo. A hitro je spoznala, da je res treba paziti, kaj si želiš, ker se ti sanje lahko uresničijo. Njena zgodba je namreč srhljiv dokument o tem, kako je Facebook postal učinkovito orodje za ščuvanje ljudi drugega proti drugemu, orodje za manipulacijo nepredstavljivih razsežnosti in dragocen pripomoček za avtokratske režime. 

Kot je bilo podjetje brezbrižno za vse slabo, kar prinaša v družbo, pa je bilo ignorantsko tudi za vse zlorabe med zaposlenimi. Tako recimo niso kaznovali nadrejenega, ki jo je verbalno nadlegoval, pa tudi družinske obveznosti jih niso zanimale – morda zato, ker tudi Zuckerbergu (lastnik in direktor) ni kaj dosti do prijateljev ali družine? Že mesece prej je, denimo, napovedoval, da bo gotovo imel kake pomembnejše obveznosti, kot je rojstvo prvega otroka …

· Tehnologija

Trije milijoni dolarjev zaradi zasvojenosti z Instagramom in YouTubom

Edino božanstvo je rast

Bistvo Facebooka nikoli ni bilo povezovanje ljudi ali ustvarjanje skupnosti, čeprav so nas o tem prepričevali njihovi oglasi. »Rast. Samo to in nič več,« piše avtorica. Ko je cena delnic začela padati, je podjetje postalo odvisno od brezglave širitve na tuje trge. Da bi to dosegli, so bili pripravljeni na vse – od ignoriranja tujih zakonodaj do aktivnega sodelovanja z zatiralskimi režimi.

Sarah opisuje šefe kot »majhne otroke z norimi željami«. Šefica Sheryl Sandberg je, na primer, od nje zahtevala fotografijo japonskega premierja z njeno knjigo v rokah. Mark Zuckerberg je zahteval le kratke povzetke, ker za globlje razumevanje kompleksnih političnih situacij očitno ni imel ne časa ne interesa.

»Facebook je bil pravzaprav najpomembnejši vir sredstev za Trumpovo kampanjo.« 

Sheryl je v nekem trenutku javno objavila, da bi »skoraj bila na letalu, ki je strmoglavilo«, samo da bi pridobila simpatije javnosti – čista manipulacija s tragedijo, tako kot je Zuckerberg spisal ganljivo pismo ob aretaciji njihovega zaposlenega, ko pa se mu je ta pozneje predstavil na nekem dogodku, se z njim ni želel niti pogovoriti.

Dvoličnost vodstva je bila sistemska. Medtem ko so v javnosti promovirali slogane, naj zaposleni v službo prinesejo »svoj pravi jaz«, je bila resničnost drugačna. Sarah si dolgo ni upala povedati, da je noseča, potem pa je tipkala e-pošto Sheryl Sandberg še med popadki v porodnišnici, ker se je bala njenega izbruha. »Pustite mi vsaj, da pritisnem gumb pošlji,« je prosila zdravnico, ko ji je zaprla prenosnik.

Ampak težave je imela tudi pozneje, saj šefov ni zanimalo, da še doji, ko so jo že poslali na pot v tujino, kjer si potem ni mogla izčrpati mleka. Ko je prišlo do težav v Južni Koreji, so jo poslali tja, čeprav bi lahko končala v zaporu: »Brez kakršnegakoli ponosa lahko rečem, da sem imela resen namen odpotovati v Južno Korejo in se pustiti prijeti. Ni se mi zdelo, da bi imela pri tem sploh kaj besede. Šlo je za moje delo.

Toda ko sem se začela pripravljati na pot, me je Tom (mož, op. a.) opozoril, da imam sedemmesečnega otroka. Dodal je, da služenje zaporne kazni v tuji državi ne sodi med naloge, ki bi jih lahko nadrejeni naložili zaposlenemu. Kljub temu na možnost, da bi nalogo zavrnila, nisem niti pomislila.«

Terorizem je super za posel

Sarah piše tudi, kako je ena od direktoric vodstveni ekipi poslala e-sporočilo, v katerem je vneto zatrjevala, da je terorizem za Facebook koristen. »Pisala je: 'Terorizem pomeni, da so pogovori o zasebnosti tako rekoč končani, saj so oblikovalci politik zaskrbljeni zaradi obveščevalnih in varnostnih zadev.' Z drugimi besedami, vlade naj bi bolj kot zasebnost ljudi zanimal nadzor nad njimi, kar je za Facebookovo poslovanje dobro.«

Smrtonosna brezbrižnost do človekovih pravic 

Sarah si je službe na Facebooku želela, ker se je zavedala, kako pomembno vlogo bi lahko igral v svetu. Po drugi strani šefa politika dolgo ni zanimala. Ko je Zuckerberg leta 2012 prvič odpotoval v Rusijo na srečanje z Medvedjevom, je bil po besedah avtorice »živčen in prepoten«. Politična srečanja so se mu zdela potrata časa.

Njegov čas je bil dragocenejši od časa predsednikov držav, ki so se trudili končati desetletja dolge konflikte. Zuckerberg se ni hotel prilagajati protokolom, nosil je svojo običajno (pogosto neprimerno) opravo in užival v McDonald’su, medtem ko je zbiral dragocene steklenice šerija iz časov predsednika Andrewa Jacksona.

Slednjega je občudoval kot »populista, ki je stvari izpeljal do konca«, pri čemer je pozabil, da je bilo »zaradi njegove sle pa širjenju ozemlja Združenih držav prelite veliko krvi, pet domorodnih plemen pa je pod njegovo vlado tako rekoč izginilo z obličja Zemlje«.

Najbolj pretresljiv je opis Facebookove vloge pri genocidu v Mjanmaru. Poročilo ZN navaja, da je platforma omogočila širjenje sovražnega govora, ki je privedel do grozljivega nasilja. Objave so muslimane prikazovale kot teroriste in posiljevalce, ki se »razmnožujejo kot zajci«. Kljub večletnim prošnjam ekipe za globalno politiko, naj Facebook prepove določene žaljivke, vodstvo ni ukrepalo. 

»Za Mjanmar bi bilo veliko bolje, če Facebook s svojimi storitvami nikoli ne bi vstopil v državo,« ugotavlja avtorica, saj potem ne bi bilo tako dobre platforme za širjenje nasilja in izgredov.

Grozljivo je bilo tudi prilizovanje predsedniku Kitajske, saj so si izjemno želeli vstop na ta ogromni trg. Facebook je kongresu in vladi ZDA lagal, da so določene stvari glede zasebnosti in cenzure tehnično nemogoče, nato pa jih je kitajski vladi ponudil na srebrnem pladnju, vključno s programsko opremo za prepoznavo obrazov.

Vodstvo se je zavedalo, da bodo uporabnike zaradi tega nadlegovali, zaprli ali celo ubili, a jim je bilo vseeno. Skrbelo jih je le, da bi ameriška vlada njihova kitajska podatkovna skladišča videla kot grožnjo in jim prirezala krila.

· Nove obtožbe

So brali vaša sporočila na Whatsppu?

Zmaga Donalda Trumpa

Facebookova vloga pri prvi predsedniški zmagi  je opisana kot mojstrovina digitalnega oglaševanja, ki je temeljila na dezinformacijah. Projekt je zajemal zbirko podatkov o več kot 220 milijonih Američanov – od tega, katero znamko zobne paste uporabljajo, do tega, ali so lastniki orožja. To so povezali s profili na Facebooku in jih nagovarjali s prilagojenimi, pogosto lažnimi sporočili. 

»Ljudje, ki bi se najverjetneje odzvali na Trumpove obljube, da bo na meji z Mehiko 'zgradil zid', so dobili ustrezno sporočilo o tej temi. Mame, ki jih je skrbelo, kako bodo uredile varstvo otrok, so videle oglase, v katerih je Trump pojasnjeval, da želi uvesti stoodstotno davčno olajšavo za varstvo otrok'.

Nato so izvajali nenehno prilagajanje besedil, slik in barv gumba 'podari sredstva', saj se različno občinstvo odziva na različna sporočila … Vse to so si lahko privoščili zato, ker so s ciljno usmerjenimi podatki prek Facebooka vsak mesec v obliki prispevkov za kampanjo zbrali nekaj milijonov dolarjev. Facebook je bil pravzaprav najpomembnejši vir sredstev za Trumpovo kampanjo,« piše Sarah.

Vodstvo si je melo roke ob dobičkih zaradi Trumpovega oglaševanja in ga posledice niso zanimale. Pravzaprav so na vrhu menili, da Trump itak nima možnosti za zmago, zato jih je ta presenetila. Zuckerberg je kritike o vplivu na volitve sprva zavračal kot »neumnost«. Ko pa mu je Barack Obama osebno dejal, da Facebook na svetovni ravni deluje uničujoče, je pobesnel. 

»Obama nima več nobenega vpliva,« je ponavljal, zaslepljen od gneva. Toda pod to jezo se je skrivala želja po moči. Sarah ugotavlja, da je Mark prišel do grozljivega zaključka: »Če lahko to stori Trump, lahko tudi jaz!« Nenadoma je začel zaposlovati svetovalce, ki so vodili kampanje Obame in Busha, objavljati tisoče besed dolge manifeste, se odpravil na turnejo po ameriških mestih – očitno z idejo, da bi si utrl pot do mesta predsednika ZDA.

Vsekakor pa se je po Trumpovi zmagi v politiki veliko spremenilo. Medtem ko so se ga predsedniki držav prej izogibali kot kužnega, je potem vse več politikov Zuckerberga želelo imeti na svoji strani, saj so se zavedali, kako pomemben je lahko Facebook za izvolitev.

Genij ali idiot?

Če ima človek v življenju eno dobro idejo in jo zna unovčiti, to še ne pomeni, da obvlada vse. Očitno prej nasprotno, saj lahko preberemo, da Mark Zuckerberg nima socialnih veščin, da je izjemno nespreten, poraza pa ne prenaša, tako da mu celo pri družabnih igrah sodelavci prepuščajo zmago. Najbolj bizarno je, da ta »genialec« tega sploh ne opazi.

Ko ga je Sarah vprašala, kaj je zanj najpomembnejše pri tem, kar mu omogoča bogastvo, ji je odgovoril, da hrana. Ko mu je milijonarski kolega nekoč omenil, da uživa, ko si vsak dan naroča modroplavutega tuna, ki je izumirajoča vrsta, je tudi sam začel jesti to izjemno drago ribo. Pa čeprav mu v resnici najbolj diši McDonald’s. Kaj ni to ena večjih bizarnosti – živalska vrsta bo izumrla zaradi kapric človeka, ki v resnici ni gurman, ampak »samo« milijarder, ki si to lahko privošči.

Zuckerberg ni prevzemal nobene odgovornosti za delovanje Facebooka, pa tudi osebno ne.

Ciljanje na ranljive mladostnike

Eden najbolj podlih poslovnih modelov, ki jih razkriva v knjigi, je ciljanje na mladoletnike v trenutkih psihološke ranljivosti. Dokumenti, ki so pricurljali v javnost, so razkrili, da Facebook oglaševalcem ponuja možnost, da nagovorijo najstnike (stare od 13 do 17 let), kadar se počutijo ničvredno, poraženo ali kot zgube.

Za neko kozmetično podjetje so spremljali, kdaj najstnice izbrišejo selfije, in jim v tistem trenutku servirali oglas za lepotne izdelke, saj je jasno, da so svoje fotografije izbrisale zaradi slabe samopodobe in so torej dovzetnejše za izdelke, ki naj bi jih polepšali.

V javnosti pa so brezbrižno lagali, da to ni res! Zuckerberg in Sandbergova sta se na kritike odzivala z igranjem žrtve, češ da gre za »lov na čarovnice«. Medtem so bili prostori za otroke vodilnih v Silicijevi dolini preplavljeni z lesenimi igračami in popolno prepovedjo zaslonov. Vodilni so vedeli, kakšno škodo njihova platforma povzroča mladim umom, zato so svoje otroke pred njo skrbno varovali.

Založba Primus

Popolna odsotnost empatije

Knjiga Brezbrižni nam naslika portret podjetja, ki je postalo »diktatura enega samega«. Njegovi najbližji so morali ustrezati najpomembnejšim kriterijem: da so hodili na Harvard in da so beli moški.

Tak je bil tudi Joel, ki je prevzel vodenje globalne politike, čeprav sploh ni vedel, kje so nekatere države! Bil je šokiran, ko je izvedel, da je Tajvan otok, pa ni razumel, da Facebook ne more finančno podpirati kandidatov na volitvah (v zameno za njihovo poznejšo politično podporo).

»Ko je beseda nanesla na pereča vprašanja v kateri od držav Latinske Amerike ali Azije, me je ustavil in prosil, naj mu razložim, kje država sploh je. To se je dogajalo tako pogosto, da sem se po nekaj tednih ponudila, da mu kupim zemljevid sveta. Ponudbo je zavrnil, a čez nekaj dni se je v njegovi pisarni kot po čudežu pojavil velik uokvirjen zemljevid …«

Vrhunec moralne praznine je opis prizora v Facebookovi pisarni, ko se ženska na tleh zvija v krčih, s peno na ustih in krvjo na obrazu. »Nihče je ni niti pogledal,« piše Sarah. Sodelavci so zavzeto tolkli po tipkovnicah in se pretvarjali, da ne vidijo ničesar. To je bila kultura Facebooka v malem: če se te nekaj neposredno ne tiče in ti ne prinaša profita, ne obstaja.

Pri branju teh vrstic se človek ne more izogniti vprašanju: kaj je huje? Je huje to, da jim zares ni mar, ker s svojimi dejanji zavestno uničujejo družbeno tkivo, ali to, da v svoji omejenosti in osredotočenosti na lasten žep sploh ne razumejo kompleksnosti sveta, ki ga upravljajo?

Realnost, ki jo razkriva Wynn-Williams, je jasna: za Facebook in njemu podobne niso pomembni niti zakoni, niti morala, niti resnica. Vse je le surovina za profit. Žal se zdi, da je takih ljudi vse več, tudi že v naši bližini.