Petinpetdesetletnik s prefinjeno patino in dvakratni dedek je še vedno na odru in tudi sicer pravi vrag glasbenega ustvarjanja. Pero Lovšin se tokrat malce opira na Hudičev sod, pa ne ker bi bil utrujen, temveč zaradi užitka, vina in prijateljevanja, zato ker je človek, ki rad »igra« v ekipi, pa naj gre za sodelovanje v športu ali sodelovanje z »muskontarji«, kot sam pravi sebi podobnim glasbenikom.
Z albumom Hudičev sod in štirinajstimi novimi skladbami se nam predstavlja tisti pravi Perči, zrel kot najboljše vino. To je glasba pretanjenega okusa in z nadgradnjo, za katero moraš imeti pogum in dobro glasbeno podlago, kakršno si človek pridobi v dolgih letih nabiranja »kilometrine«.

Hudičev sod prinaša ljubezen, glasbo, ples, vino, smučanje, vesolje, usodo, smrt, vero, minevanje, žalost ... – stvari, ki te zanimajo. Te katere od njih zdaj obsedajo bolj kot prej? Opažamo namreč še nekaj drugega, denimo minevanje, smrt, odhod, bog, hudič ...
Niti ne, to so preprosto teme, ki so ljudske, ki so nam vsem blizu. Jaz samo iščem svoje pristope. Mene načeloma zanimajo zgodbe. Še v športu iščem zgodbo. Če neka tekma nima zgodbe, me ne pritegne. Dve ekipi lahko fenomenalno igrata, a če za nobeno ne navijaš, ti to ne pomeni veliko. Veliko boljše je, če je zraven vznemirjenje, če so nasprotja, najbolj pa te nosi, če gre za strast, če si v stvar čustveno vpleten. Mene lahko tudi zgodovina zelo čustveno nabije, zelo se me lahko dotakne književna ali filmska zgodba, pa tudi (rokovska) pesem, seveda.

Kdor se ukvarja z glasbo, mora do konca peti o ljubezni. Srce glasbenika se ne sme postarati. Je to področje, s katerega črpaš z lahkoto, ali je zdaj to nekoliko težje? Najbrž veš, da imamo ženske najraje tvoje moško otožne pesmi.
Zgodbe v ljubezenskih pesmih so pogosto zgolj plod nedolžnih impulzov. Te zgodbe velikokrat nastanejo ob kakšnem naivnem ali nepomembnem dogodku. Dobiš iztočnico in izpelješ zgodbico, ki najpogosteje nima nikakršne zveze s tvojim realnim življenjem. Kljub temu pa je povezana s tvojim bistvom, ali – še boljše – s tvojimi »bluzenji«, kot jaz temu rečem. (smeh) In je seveda povezana s splošnim čustvovanjem. Velikokrat me zanima zgolj to, da golo vsakdanjost za odtenek spremenim, tako da postane vse skupaj zelo zanimivo. Lahko samo drugače premešaš nekaj besed in je to to.

Več v Jani št. 29, 20.7.2010