Ko sem pred skoraj natanko tremi leti v Jani prvič pisala o norveškem zdravilcu Johnu K. Pedersenu, ki me je ozdravil strahu in panike, se mi seveda ni moglo niti sanjati, kako zelo mu bo članek v Jani spremenil življenje. Takrat, po objavi, mu je pisalo veliko ljudi, Slovenk in Slovencev. Med njimi tudi Ida Kristina, ki je kmalu po njunem prvem stiku postala njegova življenjska sopotnica. Prevajalka in pesnica, rojena v Mariboru, je takrat živela in delala v Luksemburgu. Povsem po naključju ji je prišel v roke izvod Jane, v katerem je bil članek o Johnu, in ker jo je vsebina zelo zanimala, je članek zelo pozorno prebrala.

»Takoj me je pritegnil, ker je govoril o podobnih duhovnih izkušnjah, kakršne sem doživela sama. Zdelo se mi je pogumno, da je o tem tako iskreno spregovoril, in sklenila sem mu pisati. Kmalu je postalo dopisovanje zelo živahno in žejno sem vsrkavala vsako njegovo besedo. Ko sva se prvič slišala po telefonu, je bilo, kot da sva se po dolgem času končno našla. Njegov glas mi je bil tako domač, kakor da se že od nekdaj poznava. In besede, ki jih je izrekel, so bile kot ključ, kot vstopno geslo. Ni bilo več poti nazaj. Vedela sem, da sem srečala svojo dušo dvojčico,« pripoveduje Ida.
Tudi John je njuna prva srečanja doživel zelo intenzivno. »Že ko sem prebral njeno prvo pismo, sem vedel, da je ona tista deklica, ki me je nekaj let prej obiskala v sanjah. Prvič se mi je zgodilo, da sem sanjal ime, in na vsak način sem želel izvedeti, kdo je to dekle. Spraševal sem sorodnike, prijatelje, sodelavce, vendar je nihče ni poznal. Nazadnje sem odnehal. No, potem se je pa kar samo zgodilo, da je vstopila v moje življenje. Zanimivo je, da sem sanjal njeno polno ime, ki ga pozna samo ona, saj ga dotlej ni uporabljala. Sicer mi je bilo dano vedeti, da bom kmalu stopil v novo zvezo, pa nisem verjel, ker v moji bližini ni bilo nikogar, s komer bi načrtoval prihodnost. Tedaj pa je nekaj dni pred mojim rojstnim dnem priletela k meni na sever ... Angeli so poskrbeli za vse.«