"Spoštovani, pred šestimi leti sem si pri padcu zlomila drugo ledveno vretence. Kljub temu da je bilo pri merjenju kostne gostote ugotovljeno, da nimam osteoporoze, temveč osteopenijo, sem bila obravnavana kot osteoporozni bolnik. Najprej sem imela tablete (imena se ne spomnim), jemala sem jih enkrat na mesec, pozneje pa sem dobivala enkrat na pol leta injekcijo (prolia), poleg tega ves čas redno jemljem vitamin D3 in pazim, da redno pijem mleko ter uživam mlečne izdelke. Zadnje merjenje kostne gostote je pokazalo popolno ozdravitev in pričakovala sem, da sem rešena jemanja zdravil. Izkazalo se je, da ni tako. Dobila sem tablete Fosavance, z navodilom, da jih moram jemati enkrat na teden. Torej sem zdaj, kar se tiče zdravil, na slabšem kot na začetku zdravljenja. Naj dodam še to, da sem stara 77 let, da poleg redne vsakodnevne telovadbe tudi rada in veliko hodim, da ne kadim in tudi ne uživam alkohola. Jemanju tega zdravila bi se najraje odrekla tudi zato, ker so med zelo pogostimi neželenimi učinki navedene bolečine v kosteh, mišicah in sklepih, s čimer imam že zdaj, brez teh tablet, veliko težav. Kako naj se odločim? Hvala za odgovor in lep pozdrav." Mara
Spoštovana gospa Mara!
Ob prebiranju Vašega pisma se nisem mogla znebiti vtisa, da ste kar malo jezni, ker so Vas po zlomu vretenca obravnavali kot bolnico z osteoporozo, kljub temu da je denzitometrija, kot v medicini imenujemo postopek merjenja kostne gostote, pokazala, da imate (samo!) osteopenijo. V tem zaznavam duhá časa, ki v zdravniku ne vidi tistega, ki mu gre zaupati, nekoga, ki dela za dobro bolnika in mu želi po svojih najboljših močeh pomagati. In vendar s popolno gotovostjo trdim, da je to edina želja, edini cilj, edini motiv vseh zdravnikov.
Definicija osteoporoze je zmanjšana mineralna kostna gostota s posledično porušeno mikrozgradbo kosti, s čimer je močno povečano tveganje za zlom. Če pride do zloma ob sorazmerno majhni sili, ki deluje na kost, kot na primer pri zlomu kolka oziroma stegnenice pri padcu s stojne višine ali zlomu vretenca zgolj pri naglem zasuku v pasu ali dvigu lažjega bremena, pa govorimo o hudi osteoporozi.
Denzitometrija (označuje jo kratica DXA, kar pomeni dvojno-energijska rentgenska absorpcijometrija) določa osteoporozo glede na standardne odklone od normalnih vrednosti (upošteva se meritve mineralne kostne gostote na vratu stegnenice); število standardnih odklonov označujemo s črko T. O osteopeniji govorimo, če je vrednost T med minus 1 in minus 2,5; zelo verjetno je bila pri Vas vrednost T blizu meje, ko že govorimo o osteoporozi. Vsekakor pa je zlom potrdil, da je kost krhkejša, kot se je morda zdelo glede na denzitometrijski izvid. Nasploh velja pravilo, da je v primeru osteoporotičnega zloma vselej potrebno zdravljenje – ne glede na izmerjeno kostno gostoto. To je bil razlog, da so vam predpisali zdravila za osteoporozo (ali proti tej bolezni, kakor hočete).
Uporabljata se dve vrsti zdravil: taka, ki zavirajo kostno razgradnjo, in druga, ki spodbujajo tvorbo nove kosti. Največ se uporablja prva skupina: sem sodijo bifosfonati, ki so največja podskupina, in biološko zdravilo, ki je po sestavi monoklonsko protitelo in ga bolnik prejema dvakrat letno, torej na šest mesecev, v obliki podkožnih injekcij. To slednje velja za prolio, ki je izredno učinkovita in hitro zavre razgradnjo kosti ter poveča njihovo čvrstost, s tem pa močno zmanjša tveganje za osteoporotične zlome. Bifosfonati lahko dražijo sluznico požiralnika in želodca; pri biološkem zdravilu v obliki podkožnih injekcij se je temu mogoče povsem izogniti. Domnevam, da so pri Vas na začetku uvedli enega od bifosfonatov – morda je bila to bonviva, ki se jo jemlje enkrat mesečno, po uvedbi prolie, ko so kosti spet postale čvrstejše, pa so znova prešli na bifosfonate, med katere sodi tudi fosavance.
Vsa zdravila – ne le ta za zdravljenje osteoporoze – imajo stranske učinke. Farmacevtska podjetja navajajo tudi tiste, ki se pojavljajo izredno redko, da se tako že vnaprej zavarujejo pred morebitnimi tožbami uporabnikov. Seveda pa je korist zdravil navadno mnogo večja od morebitnih stranskih učinkov.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 14. januar 2025.
