Ležala sem na preprosti masažni mizi na vrtu pred njegovo hišo, zrla v visoke borovce nad sabo in nisem razmišljala o ničemer. Godila mi je njegova močna energija, ki sem jo začutila že ob najinem prvem srečanju. In ne misliti na nič ni tako preprosta naloga za naše možgane, kot bi človek predvideval. Kdorkoli je že kdaj poskusil razmišljati o ničemer, ve, da je lažje zaspati kot ne misliti na nič oziroma ustaviti mletje misli v naših možganih. To je tudi ena od faz joge, znati se s svojim znanjem in meditativno tehniko, ki smo se je naučili na raznih delavnicah, spraviti v stanje, ko tudi tvoji možgani ne delajo s polno paro. Reset.
Računalnik, televizijo in telefone lahko ugasnemo (sicer redko, a izbira vedno obstaja), izključitev možganov pa ni tako preprosta. V naših možganih namreč, v vseh, tudi v vaših, na žalost, živi majhna, navihana opica, ki v naši glavi počne vse vrste norčij in prav nič ne uboga. Vseeno ji je, kaj ji rečemo, naročimo, ona dela po svoje. »Nehaj se živcirati zaradi nepomembnih stvari,« naročiš svoji glavi. Naša opica ne uboga, najeda s sosedskimi težavami, trivialnimi medijskimi sporočili in koncem sveta. »Ne moreš si tega kupiti, nimaš toliko denarja, vzdrži se,« spet naročiš svojim možganom, zdaj celo ostreje, opica pa veselo »drajsa« tvojo kartico. »Ta tip ni zate, a ne vidiš, da je baraba in babjek, nezreli fantè,« spet siknem možganom, opica se pa zanalašč obesi prav nanj. In potem se tako vsi, vsak s svojo opico, preganjamo celo božje življenje, malo sem, malo tja. Enkrat zmagamo mi, večkrat pa naša opica. Edino zdravilo oziroma edina stvar, ki to opico lahko zaustavi oziroma zamoti, je banana. Daš ji banano, nekaj, s čimer se bo ukvarjala, in potem da mir – vsaj za nekaj časa.
O Danku nisem več napletala romantičnih zapletov. V isti sekundi, ko je izrekel, da je poročen, mi je fizično zanimanje zanj upadlo na raven temperature sobne praproti (opici sem dala banano). To pa je ena od luštnih prednosti mojih let. Če bi na kaj podobnega naletela pred 30 leti, bi zagotovo razmišljala vsaj o rezanju žil, če že ne o skoku z dravskega mosta, češ kaka nesrečnica sem, vsi dobri in seksi moški so že zasedeni. Zdaj pa, po vseh propadlih simpatijah in ljubeznih, samo zamahnem z roko in se narežim nenavadni situaciji. Super je, da se lahko tudi v mojih letih zaljubiš na prvi pogled, hitro in strastno kot pavijan, a se tudi odljubiš letom primerno, elegantno in v hipu, tako, kot si se zaljubil. Pri mojih letih dobro veš, da je seks precenjen, enako velja za pravljice o ljubezni in princu na belem konju, z gotovostjo pa trdim, da je danes prijateljstvo kot iskren odnos med dvema človekoma močno podcenjeno. Ker … mnogo prijateljstev je že preživelo moje (slabe) ljubezenske izbire, redkeje se je zgodilo nasprotno.
O vsem tem se pogovarjava z Zvezdo, ko se vračava z enega od Dankovih energijskih tretmajev. Nič posebnega ne čutim v sebi, čeprav je terapevt dobro uro z obema rokama kolovratil okoli mojega telesa in čistil moje, z bog ve kakšnimi naplavinami zapacane meridiane. Nisem razočarana, pa saj mi niti pri zdravniku po prejeti injekciji ni v takoj bolje. Vse potrebuje svoj čas in verjamem, da tudi z energijo ni nič drugače. Neskončna modrina na eni strani, ki se razteza, do koder mi sega oko, ter topel in prijeten objem morskega vetriča na drugi me spomnita na zadnji dopust s teto Olgo, ko sem jo pred nekaj leti peljala na njej ljubi Mljet. »Obkroži se z ženskami,« mi je takrat dejala, ko sva kofetkali na obali in je z užitkom vlekla svojo cigareto, »ki so lepše od tebe in pametnejše. Ne zavidaj jim, naj ti bodo raje vzor in navdih. Obkroži se z ženskami, ki znajo poslušati, ki znajo skrbeti, od katerih se boš učila povezanosti s svetom. Obkroži se s takšnimi ženskami, ki te bodo naučile uporabljati svojo nežno moč. Oboroži se z ženskami, skupaj pletite nevidno mrežo, mrežo tudi za druge ženske, ne dovolite, da padejo, naj občutijo množičen objem, da se ne bodo počutile osamljene in nore v tem krutem svetu. Obkroži se z ženskami, ki objemajo svojo senco, ki se ne opravičujejo za to, kar so; s takšnimi, ki se zavedajo svoje lepote in jih ni sram, da so žive. Obkroži se s spoštovanimi in pogumnimi ženskami, bojevnicami, ki tlakujejo poti in rušijo zidove. Z ženskami, ki ne potrebujejo ne navodil ne dovoljenja za življenje, takšnimi, ki gradijo svoje domove z istimi rokami, s katerimi objemajo in božajo svoje ljube. Obkroži se z ženskami, ki ti bodo pomagale, da živiš, kakor želiš, s takšnimi, ki ti dajejo samozavest in naklonjenost in te opozarjajo na to, da smo vse eno.«
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 46, 12. november 2024.
