"Moj mož je zelo tekmovalen. V športu, v službi, še prej kot študent, še s sosedi tekmuje (seveda oni za to ne vejo), da bo prej in lepše pokosil, imel okoli hiše vse urejeno do potankosti, pa brezhiben avto ... Tekmovalen je seveda tudi pri družabnih igrah. Jaz sem izgubila veselje do igranja teh iger z njim že zelo kmalu po začetku zveze, pa ne, ker sem vedno izgubila (itak!), ampak ker je vse vzel tako zelo zares. Ampak zdaj se je pa pojavil problem: starejši sin je že tako velik, da smo se začeli igrati človek ne jezi se, enko in podobno. In ne boste verjeli, mož tudi pri njem ne popušča! Mali se joka, kadar izgubi (kar je tudi vedno, itak), in se z očetom noče več igrati, ta je pa zaradi tega užaljen, pravi mu reva – na srečo ne pred njim, to je rekel samo meni. Sem se poskušala pogovoriti z njim, da otrokom veliko pomeni, če zmagujejo, in da se sčasoma naučijo sprejemati poraz, na začetku, ko se družabnih iger še učimo, jih pa s tem, ko jim zmago prepustimo, tudi urimo v igranju. Mož noče o tem nič slišati. Imela sem romantično predstavo, kako se bo naša družina igrala družabne igre pred kaminom, očitno sem si zidala gradove v oblakih. Mi lahko, prosim, svetujete še kak argument, da bi moža premaknila z njegovega stališča, se tudi bojim, da bo to tekmovalnost še krepil, ko bosta sinova odraščala. Hvala."
- Karmen
Odgovore porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 37, 10. september 2024.
