Preden me zanese v domače politično močvirje, se okopajmo v morju – Rdečem. Po svetu je začel krožiti malo znan dokument, ideja zanj je nastala v šestdesetih letih, ko je Naser nacionaliziral Sueški prekop. Izraelci, Britanci in Američani so sklenili, da bodo skopali nov prekop med Rdečim morjem in Jadranom, precejšen del pa bi prečkal - Gazo. Načrt je zdaj menda pripravljen, prekop bi bil modernejši, dvosmeren in globlji od Sueškega, Izrael pa bi postal pomembna pomorska in gospodarska sila. Le Palestinci so zelo odveč. Ali pa niti ne. Gaza je bila že doslej tako rekoč taborišče, bi jih pač uporabili pri gradnji prekopa. In s tem »reševali« problem svojih bibličnih sovražnikov. Stalin je pri gradnji Belomorskega kanala pobil 100.000 političnih zapornikov; ko jih je zmanjkalo, je hitro priskrbel nove.
Pravzaprav ne vem, kaj je to ljudstvo pričakovalo od Goloba. Da bo Slovenijo po kratkem postopku resetiral in postavil na novo, čez noč rešil tisto, kar ni prejšnjim uspelo 20, 30 let? Seveda je pred volitvami obljubljal, kdo, ki hoče glasove, pa ne obljublja? V glavnem pa vsi zamolčijo časovnico, ko naj bi se kaj zares zgodilo. Kar niti ni čudno, saj šele potem, ko sedejo na stolčke, ugotovijo, da so najbrž sredi minskega polja. Največkrat se to zgodi tako imenovanim novim obrazom, ki nimajo prekaljenih strankarskih kadrov, ti poznajo nasprotnike in vse čeri, na katerih se lahko partijska barka razbije. Predvsem pa v naši mladi demokraciji ne razumemo pojma »državni uradnik«, ki služi državljanom, ne pa vsakokratnemu ministru in predsedniku vlade. Dela torej po demokratično sprejetih pravilih ustanove, kjer je, ne pa po navodilih iz svoje partijske celice, ki ga je tja nastavila, ko je bila pač na oblasti. Od tod tudi floskula, da je treba ministrstva, sodišča, policijo, RTV in še marsikaj – počistiti. In niti ni nesmiselna. Če v najvitalnejše institucije tlačijo ljudi, ki jih je treba nagraditi za strankarsko zvestobo ali pa preprosto zaposliti, ker imajo pomembne zveze – njihova usposobljenost in etična drža pa nista pomembni, je pač vsakokratna povolilna »deratizacija« dokaj razumljiva.
Se je to zgodilo pravosodni ministrici – da ni počistila? Da je preveč zaupala uradnikom iz nasprotnega pa tudi svojega političnega tabora? Kdo je sprožil mino, saj je prišla zadeva nenavadno hitro v javnost, pri tem pa je možno, da s pogodbo o nakupu stavbe na štirih straneh sploh ni nič narobe (je rekla v Tarči Urška Klakočar Zupančič, ki je vodila gospodarski oddelek na sodišču in se na to spozna)? Je prav, da hoče ministrica razčistiti, kdo in kako jo je namočil in se pri tem najbrž tudi omastil, preden odide? Ali pa naj se sprijazni z dejstvom, da je politika kurba, in se umakne, z rano na želodcu in depresijo na pomolu? Kaj mislite?
Uvodnik je objavljen v reviji Jana, št. 6., 6. februar, 2024.
