Lanskega maja se je po več poskusih in še več letih – petih, smo šteli – končala bitka za znižanje DDV za menstruacijske pripomočke. Z 22 odstotkov je DDV padel na nižjo stopnjo 9,5 odstotka. Srečen konec končno? Pravzaprav ne – prvič zato, ker je končni cilj ničelni davek, od katerega smo še daleč, skoraj deset odstotkov daleč, predvsem pa seveda zato, ker so po dobrem letu menstrualni higienski pripomočki še vedno predragi. Kajti davek je resda nižji, so šle pa zato cene gor, plače in štipendije pa niti ne.
Kaj torej dobimo pod črto? Menstrualno revščino, to pomeni, da si nekatere ženske in dekleta z nizkimi dohodki tamponov, vložkov ali menstrualnih skodelic preprosto ne morejo privoščiti. Ne vemo zagotovo, kako stvar rešujejo – s starimi krpami kot naše prababice? Zagotovo pa vemo, da nekatere takrat ne gredo v šolo. In tudi to vemo, da menstrualna revščina obstaja tudi pri nas, na to sta pred dnevi opozorili Dijaška organizacija Slovenije in Študentska organizacija Slovenije (DOS in ŠOS) – da si nekatere njihove članice preprosto ne morejo privoščiti tistih petnajstih do dvajsetih evrov na mesec za higienske potrebščine. V 21. stoletju v razmeroma bogati zahodni državi ženske nimajo niti za vložke! Natančnih slovenskih številk ne poznamo – nihče se jih ni spomnil izmeriti, očitno – poznamo pa številke iz držav, bogatejših od naše. Po nekaj let starih podatkih na Škotskem tolče menstrualno revščino vsaka četrta ženska, v Veliki Britaniji vsaka deseta, v ZDA vsaka peta.
In sta zatorej DOS in ŠOS vladi predlagali, naj po zgledu Škotske leta 2020 in Nove Zelandije kmalu za njo uvede obvezo, da so stranišča v vseh javnih zgradbah založena z brezplačnimi higienskimi pripomočki. Brezplačni tamponi in vložki naj bodo na voljo v šolah, uradih, knjižnicah, rekreacijskih centrih ... V vladi so se – prvi od vseh dosedanjih vlad – odzvali kot ljudje in ne kot računski strojčki: da pobudo podpirajo, so sporočili, zadevo bodo preučili in ukrepali. Če jim bo to uspelo narediti hitro in učinkovito, toliko bolje. In takoj zatem se lahko lotijo še nižanja DDV za menstrualne pripomočke na ničelno stopnjo.
Ampak ker je menstruacija pri nas seveda pereče ideološko vprašanje, so na desni odločno proti. Da vložki in tamponi niso nobena potreba, naj si jih ženske plačujejo same, menijo. Eden, pogumno podpisan s psevdonimom, pravi, da gospem in gospodičnam »prav rad na strošek moje denarnice« plača kavo, noče pa, da bi država z njegovimi davki ženskam plačevala higienske pripomočke, ali kot se je izrazil, »država prek davkov ukrade denar enim, da bi ugodila drugim«. Skuša povedati, ugibam, da se prav tako ne strinja s tem, da država z davki ateistov plačuje socialne prispevke duhovnikom? Podpisana s tem gospodom ne bi pila kave, a v duhu krščanskega odpuščanja nimam nič proti, da mu z mojimi davki omogočijo kakšen intenzivni tečaj strpnosti, srčne kulture in seveda opismenjevanja. »Na strošek moje denarnice«, tako rekoč.
In potem je tu še agrarni inovator – tudi njegovega imena nismo zasledili – ki predlaga, menda v šali, naj ženske s pomočjo menstrualnih skodelic »na okolju prijazen način« ulovijo kri, »to pa bi lahko nato zbirale za sonaravno vrtnarjenje«. Z denarjem, ki bi ga namenila za odpravo menstrualne revščine, pa naj država namesto tega gradi neprofitna stanovanja, obnavlja šole, sanira bolnišnice in krajša čakalne dobe v zdravstvu.
Ja, povsem razumem, zakaj se pod to nista podpisala.
Revija Janašt. 33, 16. 8. 2022
