Mama, ta svet je tudi zate. Ne joči, mama, saj me rana več ne boli. Mama je ena sama … Le kateri pesnik ni napisal vsaj ene pesmi o mami, no, razen Puškina, ki je ni maral, ker se je le malo menila zanj. Zato pa je napisal veliko pesmi svoji njanji, varuški.
Ta teden bodo tisti, ki imajo srečo, da imajo mamo, pisali posvetila na voščilnice, otroci bodo podarjali svoje sličice in cvetličarji bodo spet kaj zaslužili. Medtem ko je 8. marec namenjen ženskim pravicam in enakopravnosti, očitno pa tudi moškim, ki bi radi ženskam izkazali pozornost ali se odkupovali za svoje grehe, je materinski dan nekaj neskončno bolj čustvenega in ganljivega, poln spominov in osebnih zgodb. V socializmu se nismo zmenili zanj, ker je veljal za cerkveni praznik, čeprav to ni res. Praznovati so ga začeli v potrošniški Ameriki, kje pa drugje, čez ocean pa je pridrl po prvi svetovni vojni, kar ni nič čudnega. Koliko solza so pretočile matere za svojimi padlimi in izginulimi sinovi! Zanimivo, materinski dan ni na enoten datum, ponekod je vezan na nacionalne praznike, večinoma pa na drugo nedeljo v maju ali na 15. maj. Smo eni redkih, ki smo izbrali Marijino oznanjenje, torej 25. marec.
Naše babice in dedki so nam pripovedovali, kako so upali, da se bo svet po svetovni vojni in pandemiji morilske španske gripe umiril ter streznil. A so se ušteli, komaj so za silo obnovili porušene domove in se ujeli znotraj na novo nastalih držav, se je začelo znova. Mir je trajal dvajset let, ponekod še manj, in znova so mame blagoslavljale sinove, ki so jih vpoklicali v vojsko, marsikje, ne le pri nas – pa tudi v hosto. Vsaka vojna je za ženske strašno trpljenje; ne le da lahko ostanejo brez sinov, pa tudi hčera, ki čedalje pogosteje oblečejo uniformo, lahko tudi postanejo vdove, ki bodo same skrbele za svoje otroke. In postanejo lahko tudi matere otrok, ki so se rodili kot posledice posilstev sovražnih vojakov. Kaj naj z njim – naj ga ljubijo, ker je napol njen, ali naj ga zavržejo, ker je napol od moškega, ki ga niso izbrale?
Te dni je okrog nas in med nami veliko mater z otroki, ki so pribežale iz Ukrajine, starejše – s sinovi, ki so vojaški obvezniki, pa so večinoma ostale doma. Nekdo vendar mora skrbeti zanje, pa čeprav bodo kuhale in prale v zakloniščih! Spomnimo se dni, ko je razpadala Jugoslavija, matere so begale po vsej državi in skušale iz vojašnic rešiti svoje otroke. Kolegica iz redakcije se je odpeljala v Zadar, šla s sinom nabornikom na sprehod – in ga odpeljala v skrivališče, da ga vojaška policija ne bi našla. Da ne govorim o samo desetih dnevih vojne, ko smo trepetale za fante, ki so branili mejne prehode, stolp na Nanosu, letališče in neredko naleteli na napadalce, ki so govorili slovensko, ker so pač takrat služili vojaški rok.
Za mame je vojna najhujše, kar se lahko zgodi. Čeprav nimajo puške v rokah, se nanje zgrne gora obveznosti, skrbi in žalosti. Naj bo morije v Ukrajini, ki zadeva tudi vse nas, čim prej konec! Naj mame ne jočejo od žalosti, temveč od veselja, ker je njihovim otrokom lepo in dobro in ker se še zmeraj radi zatečejo v njihovo naročje.
Revija Jana št. 12, 22.3.2022
