Večino urbanih ljudi mačke očarajo. Najsi bodo majhne ali velike, puhaste ali polizane, progaste ali marogaste, kakršne koli že so, vedno znova izvabljajo ljudem vzdihe popolne očaranosti in vzhičenja. Te ljubke male puhaste živalce, te mehke kepice in zapeljivke naših čutov, ki predejo v svojem izbranem kotičku, pa so po svoji naravi rojeni ubijalci. Čim odpremo vhodna vrata in jih izpustimo na vrt, se v trenutku prelevijo v divjo zver.

Ljubka živalca, ki se je kraljevsko pretegovala po egiptovskih templjih in zdaj isto počne na našem oblazinjenem pohištvu, sprejema našo naklonjenost le takrat, kadar to njej ustreza, obenem pa nas vedno znova zapeljuje, da jo negujemo in hranimo. V nekaj tisoč letih so se mačke prebrisano prilagodile človeškemu udobju, vendar te udomačene plenilke nikdar niso izgubile svojega lovskega nagona. Ne glede na to, ali so site ali lačne, se takoj odpravijo na lov, ki se navadno konča s smrtjo žrtve. Z vsemi svojimi čutili so najbolj prilagojene za lov miši. V bivalnem urbanem okolju miši ni na pretek, zato pa je toliko več ptic, ki jih, predvsem v zimskem času, privabljamo s krmilnicami. Lep pogled je na zasneženi vrt, v katerem se spreletavajo pisane ptice, malce pa nas spreleti pogled na kaplje rdeče krvi na belini snega in tam ležečo ubito ptico.

Kolateralna škoda

Mrtve ptice bi lahko imenovali s sodobnim brezobzirnim izrazom kolateralna škoda, ki nastaja zaradi naše neizmerne in slepe ljubezni do mačk, vendar je ta škoda precej večjega obsega, kot se nam dozdeva na prvi pogled. Raziskovalci so namreč ugotovili, da vsaka mačka v letu dni pobije od 30 do 100 ptic. In če to pomnožimo z oceno številčnosti mačk, dobimo vrtoglave številke. Pri nas vodenje registra mačk ni zakonsko predpisano, zato poskušajmo z oceno. Če imamo v Sloveniji 690.000 gospodinjstev (popis leta 2002) in ima vsako tretje gospodinjstvo eno mačko, dobimo 230.000 mačk (nekatere ocene govore o 340.000 mačkah). Vzemimo sedaj, da vsaka mačka ubije na leto le trideset ptic, in prišli bomo do gromozanske številke 6.900.000 mrtvih ptic na leto. Ne glede na dejstvo, da število ptic v Sloveniji ni niti ocenjeno, nam podatek govori, da so mačke strašen udarec za populacije ptic pevk, s tem pa velika grožnja biotski pestrosti Slovenije. Poleg tega, da število domačih mačk nenehno narašča. V ZDA se je po podatkih Ameriškega popisnega urada (United States Census Bureau) samo v obdobju od 1970 do 1990 število mačk povečalo od 30 na 60 milijonov!  

Ne ubija zaradi lakote
Ljudje so mačke domnevno udomačili zato, da bi bili uspešnejši v boju z nadležnimi glodavci. Torej bi po klasičnem ekološkem scenariju število mačk hitro padlo, ko bi pobile večino miši. Ker pa se naše mačke podajo na lov šele potem, ko so doma izpraznile posodo s hrano, lahko neomejeno lovijo, dokler pod njihovimi kremplji teoretično ne bo končala zadnja ptica. Če smo za naravne sovražnike ptic pevk zavrgli besedo ropar in jo nadomestili z besedo plenilec, za domačo mačko tega ne moremo storiti. Domača mačka ne sodi v naravni ekosistem in jo zato kot človekovega pribočnika mirne vesti lahko imenujemo ropar ali bolj »po človeško« serijski morilec. Nekateri lastniki mačk seveda vneto zatrjujejo, da njihove ljubljenke že ne jedo ptic, ker imajo doma dovolj hrane. Toda mačka ne ubija zaradi lakote, ampak ker jo k temu sili njen nagon. Vsakršen poskus, da bi mačko odvadili loviti ptice, je enako nesmiseln, kot da bi poskušali navaditi ptice, da se ne bi bale mačke. Ptice se zato najvarneje počutijo v gostem trnastem grmovju in visoko v krošnjah dreves.

Tudi zvonec ubija!

Kdor misli, da bo ptice obvaroval pred zahrbtno mačko tako, da ji na ovratnico pripne zvonček, se hudo moti. Ptice so seveda posvarjene, ker cinglanje zvončka enačijo z bližino mačke, toda obenem je to najboljši način, da ptice dokončno preženemo z vrta. Ptice nimajo več miru, kajti zvonček nenehno cinglja in že od daleč najavlja navzočnost mačke. Torej, če je pozimi še smiselno opremiti mačko z zvončkom, to vsekakor ne počnite v obdobju gnezdenja. Ptice slišijo zvonec mačko vsepovsod in se sploh ne upajo več h gnezdu. Posledica je smrt mladičev zaradi podhranjenosti. Zvonček poleti ubija bolj kakor mačka! 
Številni lastniki mačk so ponosni na svojo ljubljenko, ki pridno nosi na hišni prag uplenjene miške. Prepričani so, da se jim mačka s tem dobrika, da nekako izkazuje svojo potrebnost gospodarju ali pa da tako kaže svojo sposobnost odličnega lovca. Drugačnega mnenja so seveda biologi in etologi, ki proučujejo vedenje živali. Nekateri pripisujejo to rahlo zmedenemu materinskemu nagonu, drugi spet že pregovorni igrivosti domačih mačk. Saj poznate pregovor: »Igra se kot mačka z mišjo.« Tega njene divje sorodnice ne počno. Domača mačka se s plenom igra za zabavo, njene divje sorodnice pa uporabljajo nemočen plen, da z njim učijo mladiče tehnik lova. Divje mačke morajo svoj plen čim hitreje pokončati, sicer se lahko hitro zgodi, da je to njihov zadnji plen. Plen se ob napadu vedno silovito brani, in če ima na glavi ostro rogovje in na nogah še trda kopita, je to lahko usodno tudi za velike mačke, kot so npr. tiger, jaguar in lev. Rane se hitro okužijo in polomnjene kosti tudi vrhunskega plenilca hitro spremene v nemočnega invalida, ki kmalu pogine od lakote.

Kosmate hinavke nas prezirajo
Navado domačih mačk, da prinesejo gospodarju pokazat svoj ulov, pa lahko razumemo tudi presenetljivo drugače. Kaj pa, če smo ljudje v očeh mačk videti kot neizkušeni mladiči, brezupni lovski vajenci, ki ne znamo loviti in pokončati plena. Torej nam še živo miško prinesejo, da bi se na njej, te štoraste nerode človeške, končno le naučile tehnik lova in ubijanja. Po tej mačji logiki bi bilo seveda najboljše, da se spustimo na vse štiri in z energičnim ugrizom v tilnik pokončamo prineseno miš. Joj, kako bi bila mačka ponosna na nas! Ker pa obstaja velika verjetnost, da ljudje teh mačjih učnih uric nikoli ne bomo vzeli resno, nam preostane le, da jih še naprej zgolj slepo občudujemo.
Vsekakor mačke čaka lepa prihodnost tudi brez navzočnosti človeka. Ljudje smo jih razselili po vseh celinah in danes po številu in spretnostih presegajo vse druge plenilce enake velikosti. Ko nas že dolgo ne bo več, bodo morale ptice pevke nekako živeti s potomci teh kosmatih hinavk, ki so nas brezhibno zdresirale, da jim dajemo hrano in dom, obenem pa prezirajo vse naše želje in nam naklonijo ravno toliko pozornosti, da jih spet nahranimo. Le toliko in nič več! Med obroki pa večino časa brezbrižno prespijo, ne glede na naše obupne prošnje po vsaj malce pozornosti. In ob tem mačjem ignorantskem odnosu se počutimo še srečne. Kdo je torej koga udomačil?  

 

 

Svetuje: Anton Komat                                         Jana št. 10, 9.3.2010