Ko si seževa v roko, se vame zazre par toplih oči. Veder, spoštljiv in prijazen moški, ob katerem me mehko objame kontrast dveh popolnoma različnih svetov. Blišč in normalnost, človečnost, če hočete, ki se skriva v sleherni gesti, besedi. Ker sva oba Zasavca, jo je iz rodnega Hrastnika na lastno pobudo mahnil v moj kraj, na klepet ob skodelici kave in čaja. Zadnje tri mesece je upokojen, pa ima čas, rad ustreže, pove. Nič uradnega ni v najinem srečanju, hitro spleteva zaupanje in se potopiva v zgodbo o dečku iz majhnega rudarskega mesta, o katerem ni znanega veliko, razen da je nezakonski sin Viktorja Knavsa, očeta prve dame Amerike, pa da svojih sorodnikov ni nikoli spoznal.
Nemara precej velika reč, a 59-letni Denis si s slednjim ne beli glave. Živi mirno, skromno, njegovo največje bogastvo pa sta partnerka Maja in 17-letna hčerka Mimi, ki je, kot pozneje omeni, zelo podobna Barronu. Da res ne ve, o čem bom pisala, še skomigne, saj se mu ne dogaja nič posebnega, a kaj naj rečem, verjamem, da boste tudi vi, tako kot jaz, videli čar ravno v njegovi preprostosti.
Skromno, a srečno otroštvo
Denis vse življenje živi v Hrastniku. Z mamo Marijo Ditko sta, ko je bil otrok, sobivala z babico in dedkom v stanovanju na hribu nedaleč od železniške postaje. »Odraščal sem kot večina otrok v Jugoslaviji. Veliko smo bili zunaj, s prijatelji smo nabijali žogo, igrali nogomet in košarko. Tudi moji vrstniki so živeli normalno, skromno življenje, tako da nisem občutil, da bi mi česa primanjkovalo. Otroštvo sta mi lepšala tudi stric in teta, veliko sta mi pomagala. Pa tetin mož Jože, on je takrat delal v Nemčiji in domov se je vedno vračal z darili, ob katerih so se mi svetile oči. Krasne spomine imam nanj, še vedno pomnim občutek, kako sem se veselil sladkarij in igrač, ki so bile za nas otroke prava znanstvena fantastika,« doživeto opisuje Denis, ki je razumel, da si z mamo tovrstnih reči ne moreta privoščiti, saj je za delo v Steklarni Hrastnik prejemala skromno plačo.
Zlata mama
Nanjo ga vežejo lepi spomini, zelo ga je imela rada in močno jo pogreša, leta 2012 je namreč izgubila bitko z rakom na pljučih. »Mama je ena sama,« pokima in se zazre v dlani. »Bila je poštena ženska, borila se je zame in se po svojih najboljših močeh trudila, da mi ni bilo hudega. Zelo sem ji hvaležen, da me je tako lepo vodila skozi življenje in me vzgojila v normalnega, prizemljenega človeka. Znala je postaviti meje, naučila me je, kaj je prav in kaj narobe. Zanjo sta bila pomembna poštenje in spoštovanje. Vedno mi je govorila, da ljudi ne smemo soditi po platnicah, naj ne obsojam, ne da bi poznal ozadje, in da se v vsakem človeku skriva nekaj dobrega, četudi se morda na prvi pogled ne zdi tako. V ljudeh je iskala dobro.«
Marija Ditka je po sinovem rojstvu ostala sama, nikoli ni stopila v razmerje, življenje je posvetila otroku, a hkrati v sebi ohranila sonce. »Bila je vesela, družabna, optimistična ženska. Ne spomnim se, da bi iz službe kdaj prišla slabe volje, čeprav ji kot brusilki v steklarni ni bilo lahko in se je morala pozneje zaradi težav s križem invalidsko upokojiti.«
Nadaljevanje Denisove življenjske zgodbe si preberite v reviji Jana, št. 49, 3. december 2024.
