Ko se je podala na pot osebnostne preobrazbe, jo je kot strela z jasnega doletela nova preizkušnja – diagnoza rak. Vzela jo je zelo resno ter s pomočjo prijateljice in strokovnjakinje za (zdravo) prehrano Alexandre Pi Bachel, ki uči živo kuhinjo, povsem spremenila svoje prehranjevalne navade. To je bil dodaten kamenček v mozaiku njenega zdravja in počutja ... Nedavno je s svojo kuho navdušila v oddaji Riba raca rak, prosili smo jo za recepte in več podrobnosti.
»Od nekdaj sem imela rada mlečne izdelke, veliko kisle smetane povsod, skuta in nujna jutranja kava z veliko mleka. Siri pa v vseh oblikah, v velikih količinah. Spomnim se svojega zgroženega pogleda, ko sem na začetku najine zveze prišla k Andreju in odprla njegov hladilnik. Ni imel sira! Katastrofa! Potem pa sem začela opažati, da sem napihnjena, če so mlečni izdelki prevečkrat na mojem jedilniku. Začela sem opuščati mleko, najprej v kavi. Oh groza, črna kava brez mleka?! Zdelo se mi je, da v življenju ne bom več mogla uživati v kavici … Pa sem se kar hitro navadila in kmalu opustila vse mlečne izdelke, tudi sir,« pripoveduje Saša in nadaljuje, da je zatem opazila, da ji tudi pšenica ne ustreza, prebava se ji je upočasnila, če je jedla kruh, testenine … In je začela izločati gluten. Seveda ne stoodstotno, načeloma pa ga ne je.
»Tisti dan pa, ko sem dobila diagnozo rak, sem klicala prijateljico in soustanoviteljico najine Akademije doseganja notranje sreče in poslovnega uspeha, Alexandro Pi Bachel. Dogovorili sva se za svetovanje, s seboj pa je prinesla še tri vreče, polne zelenjave, svoj sokovnik, alge … In se je začela moja pot rastlinske prehrane!« razlaga Saša in dodaja, da je spoznala, kako ni tip za meso, čeprav je v preteklosti poskušala tudi s takšnim prehranjevanjem. Pozorno je spremljala svoje počutje in ugotovila, da se odlično počuti s sadjem, stročnicami, semeni, oreščki, žiti brez glutena, predvsem pa z veliko zelenjave.
»Pojma nisem imela, kako začeti, nisem poznala nobenih receptov, nisem niti vedela, da je svet pretežno rastlinske hrane tako raznolik! Hvala Alexandri, da me je naučila in seznanila s svojo živo kuhinjo! V času zdravljenja sem res pazila – nič živalskega, nobene kave, alkohola … Zdaj pa jem bolj po občutku. Mesa, jajc, mlečnih izdelkov in glutena sicer ne, ribe in drugo morsko hrano imam pa rada. Ne prištevam se med vegane niti vegetarijance, ampak sem preprosto pretežno rastlinojedka. Če mi zadiši maslo, si ga z lahkoto namažem na kruh, tudi kakšen ocvirek mi pade v usta, je pa to bolj redko, a ne izključeno,« je iskrena. Med prehranjevanjem doma se je lahko držati začrtane poti, kaj pa naj storimo, kadar gremo kam na obisk, da ne prekršimo svojih ritualov, obenem pa ne užalimo gostiteljev? »Kadar grem kam na obisk, so nekateri kar v stiski, češ, kaj pripraviti zame. Pa sploh ni težko! Samo malo je treba odpreti oči, najti kakšen dober recept in v resnici je zelo preprosto!« Kljub temu da je s pripravo (zdrave) hrane nekaj dela, ne vzame veliko časa. Saša se je izmojstrila v pripravi zdravih in hranljivih jedi, ki podpirajo njeno telo.
***
Sašin (prehranjevalni) dan
Okusen in zdrav zajtrk: »Za zajtrk si spečem lečin, kvinojin ali ajdov kruh. Rada si pripravim tudi krekerje iz semen ali pa zvečer namočim nekaj rumene leče in jo zjutraj zmiksam, dodam sol ter spečem kot palačinko. Na videz ne bi nihče rekel, da ni 'prava'. Nanjo gredo tako slani kot sladki namazi. Lečin kruh je res sila preprost: namočim lečo, zjutraj jo odcedim in še malo operem, potem pa z nekaj vode dam v zmogljiv mešalnik, dodam sol, sodo bikarbono, malo indijskega trpotca, da bolj drži skupaj, in limonin sok. Pa kakšna bučna semena tudi padejo v testo, potem pa spečem in je božansko! Sladkorja tudi ne jem kaj dosti, marmelade naredim sama brez sladkorja in jih shranim v majhnih kozarčkih – ko ga enkrat odprem, pojem vso. Ali pa si naredim namaz iz sadja, ki je pri roki, če je prekislo, osladim z datljem ali dvema. Sicer pa obožujem tudi slane namaze.« (glejte recepte)
Kaj pa kosilo?
»Poleti imam najraje solate, polne 'plevelov', ki jih naberem okrog hiše in vrta, pa čičeriko si rada dam vanjo, semena, oreščke. Bi človek mislil, da se od takšne solate ne moreš najesti, a to ne drži! Nakupila sem si kar nekaj knjig, kjer so opisane divje rastline, začimbe, veliko je tudi receptov. Sploh se ne zavedamo, kakšno bogastvo nam raste pod nogami! Hvaležna sem za vrt, ni sicer zelo velik in tudi ni ravno zgledno urejen, ker pač nimam toliko časa. Ampak sem hvaležna za vsako solato, ki mi je ni treba kupiti v trgovini. Pa ne zaradi denarja, temveč zato, ker z uživanjem doma pridelane hrane vsaj približno vem, kaj jem. Najbolj sem žalostna, kadar objavijo novico, da so umaknili iz prodaje kakšno živilo. Kako je lahko v bio pirini moki strup? To me res razžalosti, saj se počutim, kot bi me nekdo vlekel za nos. Je sploh kaj res, kar piše na embalaži? Komu sploh še lahko zaupamo, ko gre za hrano? Zato imam najraje izdelke ljudi, ki jih poznam in jim zaupam. Ampak vsega pač ne moreš kupovati tako in tudi precej dražje je kot v supermarketu.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 48, 26. november 2024.
