Skoraj nadzemeljska je, ko na konicah prstov priteče na oder in v čudovitem tutu krilcu z mehkimi, elegantnimi gibi pripoveduje zgodbo. Publika ob na videz lahkotnih skokih zadržuje dih, medtem ko plesalci slikajo iluzijo, pod katero nemo brbota nečloveški napor. A koliko nas vidi onkraj baletne pravljice?
Priznana solistka baletnega ansambla SNG Opera in balet Ljubljana o plesu pripoveduje z obiljem strasti in ljubezni. Več kot dve desetletji je balet pomenil njeno življenje, oder pa prizorišče, kjer je tkala svoje sanje. Vznemirljiv občutek, ko stopi pred publiko, ji prinaša zadoščenje in ji s kože vsaj za kratek čas izmije rane. Tudi tiste od pastelnih copatkov, v katerih se plesalcem pod lastno težo boleče mečkajo prsti.
Za seboj ima bogato baletno kariero in nešteto spominov, ki se pretakajo med bliščem in bolečo realnostjo. V obdobju, ko mora na prvo mesto postaviti sebe, svoje zdravje in življenje zunaj operne hiše, je privolila v pogovor in pred nas razgalila resnično življenje filmskega »črnega laboda«.
Čeprav balet pooseblja milino, pa gre pravzaprav za neizprosno umetnost, ki poleg talenta terja obilo predanosti, volje in napora. Kaj se skriva za iluzijo, ki si jo pred oči tako pogosto naslikajo mlade plesalke?
Pogosto je želja malih punčk, da bi bile princeske, pa da bi žarele na odru, ampak v resnici balet ne pomeni le odrskega sijaja. Da baletni plesalec pride do tega odra in do trenutka pod žarometi, je toliko odrekanja, žrtvovanja, nesigurnosti vase, tekmovanja, pa tudi fizične in psihične bolečine. Imeti moraš močan karakter, da se lahko spopadaš s konkurenco in da se ne oziraš na druge, saj so v tem svetu tudi ljudje, ki ti ne želijo dobro.
Če nisi stoodstotno prepričan vase, potem tega ne moreš dostaviti na odru. To za seboj potegne marsikaj, najbolj grozno je na primer, ko mesece in mesece delaš in se trudiš, potem ko je čas za nastop, pa ne narediš tako, kot si si želel. Tako razočaraš tudi samega sebe.
Kaj plesalec takrat doživlja? Se je po takšnih trenutkih težko pobrati?
Ja, zelo je težko. Počutiš se tako zelo praznega. Psihično in fizično si utrujen, ker si se boril, da bi do nekje prišel, a tega zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin nisi uresničil. Za baletnika ni hujšega občutka na svetu, še slabše pa je, ker si običajno sam kriv, da se je to zgodilo. Sama zase vem, da je do slabega nastopa prišlo, če nisem dovolj počivala ali pa sem šla raztresena na oder, ker sem se sekirala, kaj bodo drugi rekli. V situacijah torej, ko nisem bila prepričana vase in posledično nisem uživala na odru. Seveda vseeno daš svoj maksimum in poskušaš iz slabega dneva izvleči najboljše. Je pa vseeno pomembno, da si v procesu svoje kariere tako močan, da se ti takšne neprijetnosti čim manjkrat zgodijo. Ampak konec koncev smo samo ljudje …
Za uspeh je torej ključno, da je plesalec sproščen in da uživa na odru, ampak hkrati je najbrž težko odmisliti pričakovanja, ki jih imaš do sebe. Bi rekli, da je to breme, ki lahko naredi veliko škode?
Absolutno! In do tega lahko pride tudi takrat, ko se predstava odlično odvija in si prepričan, da boš vrhunsko izpeljal. Ko se izziva ne lotiš z razumom, ampak z emocijami in pretiranim navdušenjem, se dejansko lahko kaj zgodi … Sama sem si tako strgala sprednjo križno vez. Slab izid je lahko tudi v primerih, ko si v dvorani premalo vadil, pa si v nekem trenutku dobil krila, bil morda prepotenten, nato pa pristal na trdnih tleh. To se mi je denimo zgodilo na predstavi, ki sem jo odlično odplesala, pri zadnjih skokih pa sem poskušala dati od sebe še več, še boljše in višje skočiti … Pa sem potem res skočila, ja. In se poškodovala.
V kakšnem stanju je Anino telo, zakaj prihaja do poškodb in kako se sooča s prelomnico, ob kateri mora svoje zdravje in življenje postaviti na prvo mesto? Celotna zgodba vas čaka v reviji Jana, št. 45, 5. november 2024.
