Najtesneje je povezana z možem Edijem Majaronom, lutkarjem, režiserjem, violončelistom in pedagogom, s katerim sta skupaj ustvarila več kot 40 lutkovnih predstav po Evropi. Kar 35 let je učila umetnostno zgodovino in druge umetniške predmete na srednji aranžerski šoli. Zdaj pa že 18 let vodi krožek umetnostne zgodovine na grosupeljski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Vedno, ko razlaga o lutkah, je skromna in omeni vse sodelavce. Tudi lutkovne predstave so skupinsko delo. Lani je dobila Klemenčičevo nagrado za življenjsko delo, letos pa je postala častna članica svetovne zveze lutkarjev UNIMA.
Naša sogovornica se je rodila v družino, kjer so umetelni izdelki obrti imeli posebno mesto. Mama Henrieta in oče Robert sta bila lastnika trgovine Lectarija na ljubljanskem Kongresnem trgu z izdelki domače in umetne obrti. Občutek za lepo ji je bil položen v zibelko. Ljubezen do lutk pa se je začela kmalu po vojni, ko je mama Henrieta hčerko vodila na lutkovne predstave v malo marionetno gledališče pri Šentjakobski cerkvi. Sediva v jedilnici, in kot bi se dogajalo včeraj, niza spomine. »Tam so nastajale čudovite predstave v režiji Jožeta Pengova; Žogica Marogica, Zlata ribica, Zvezdica Zaspanka, Ostržek, Mala čarovnica … Marionete so mi zlezle pod kožo.«
A za to, da so jo kot študentko slikarstva prevzele lutke, je bila usodna Maeterlinckova Sinja ptica; zanjo je lutkovno podobo v celoti ustvaril njen profesor na AGRFT France Mihelič in dobil za to Prešernovo nagrado. Ta poetična predstava je v njej dokončno zapečatila odločitev za lutko, prinesla pa ji je tudi moža, saj je tam prvič uzrla Edija Majarona. Še zdaj steno v jedilnici krasi Miheličeva skica lutk iz te predstave kot nežen spomin na preplet njunih življenj. Ponovno sta se srečala ob njeni seminarski nalogi Saint Exuperyjevega Malega princa konec leta 1968, ko ga je vprašala za nasvet. Bodoči mož pa jo je povabil, da ustvari likovni delež za lutkovni muzikal Fidl-Fadl v takratnem draveljskem lutkovnem gledališču, ki se je pozneje poimenovalo po Jožetu Pengovu; premiera je bila maja, sredi junija sta se že poročila. »Najin zakon živi ob lutki in lutkovnem gledališču,« se smeji. Poročno potovanje prav tako ni bilo naključje, odpravila sta se v Prago, na svetovni lutkarski kongres. Mož Edi je namreč po diplomi v Ljubljani v Pragi študiral violončelo in kar 15 let igral v ljubljanskem Radijskem simfoničnem orkestru, nato pa je svoj konjiček, lutkarstvo, zamenjal za poklic. Skupaj sta potem po nekdanji domovini ustvarila vrsto uspelih predstav.
Več kot 40 skupnih predstav
Vse se začne pri štirih vprašanjih kaj, zakaj, kako in komu je predstava namenjena. Ustvarjala sta v Nišu, Mostarju, Sarajevu, na Reki, v Osijeku, Zadru, Novem Sadu, Banja Luki, Zagrebu ter v Mariboru in nazadnje tudi v Ljubljani. »Najboljše predstave sem ustvarila z Edijem. Takoj sem v mislih videla detajle, kar je mogoče malo bolj ženska odlika, on pa je videl celoto.« Ko sogovornico izzovem, ali lahko izbere eno predstavo, se odloči za Trnuljčico na glasbo Čajkovskega in Lada Jakše, ki sta jo ustvarila že v Freyer teatru. Po razpadu skupne države se je njun ustvarjalni prostor zelo skrčil, zato sta ustanovila svoje gledališče Freyer teater. Marionete kot baletne plesalce je najprej postavila v čas bidermajerja. Ko je dvor zaspal in se čez sto let, ko je princ poljubil Trnuljčico, zbudil, so se znašli v času Beatlov, ko je bila svobodna ljubezen na vrhuncu. Princ je bil oblečen v dolcevita pulover in se pripeljal s konjem na kolesih. Lutkovni balet je doživel premiero v Franciji na mednarodnem srečanju Lutke in glasba pod pokroviteljstvom Margarete Niculescu in nato obšel številne evropske države. Štiri lutke so razstavljene v Lutkovnem muzej na Ljubljanskem gradu, scena pa se je izgubila med povratkom iz Južne Koreje.
Ustvarjanje lutk ni samo stvar likovnika, treba je imeti dobrega tehnologa, saj so marionete zelo zahtevne, pri Trnuljčici je pomagal izdelati lutke Ivica Bilek, Anja Dolenc pa je naredila kostume. Vedno pa želi Agata Freyer sama poslikati obraz lutke. »Najprej mora spregledati in spregovoriti meni,« dodaja.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 35, 27. avgust 2024.
