»Nisem vedela, da znam kipariti,« pravi Eva, ki je umetnica po duši. »Veliko sem slikala, zanimala me je moda, v torte pa me je zaneslo po naključju.« Leta 2015, kmalu po poroki, sta se z možem v želji po boljšem življenju odpravila v Avstralijo in tam je prvič videla, kakšne skulpture so lahko torte, ter si zaželela to početi tudi sama. Kmalu sta spoznala, da ni tam doli nič kaj drugače; če delaš, kar te izpolnjuje, kraj bivanja sploh ni pomemben, zato sta se vrnila v Slovenijo, Eva pa je uresničila svojo željo.
Šok v šolskem sistemu
Njen poslovni model je nenavaden, saj sprejema le redka naročila, ne prodaja svojih slaščic, le pralineje, niti nima svoje slaščičarne. »Pred leti sem razmišljala, da bi imela slaščičarno, a potem ni kaj dosti časa za napredovanje in posvečanje posamezni torti. Vpet si v kolut, da nekaj moraš, to pa mi ni dišalo. Zato pa sem našla, kar najbolj ljubim, in to je predajanje znanja,« pravi Eva, ki je ustanovila akademijo SugarQueen. »Po duši sem učiteljica, delala sem na BIC-u, in tam sem ugotovila, kaj pogrešam v našem šolskem sistemu. Pri 15-letni hčerki vidim, s čim se bori, zakaj je nezadovoljna, pa greš na roditeljski sestanek in tako spoznaš en vidik. Potem pa začneš učiti na šoli, prideš v zbornico in dobiš potrditev vsega, kar se ti je zdelo, da je narobe,« pravi. »Opazila sem, da je večina učiteljev razmišljala na način, da je nekaj narobe z učenci ali njihovimi starši, če nimajo dobrih ocen ali se ne obnašajo primerno. Malo je bilo takih, ki so naredili tudi samorefleksijo. Nisem ne pedagog po izobrazbi niti slaščičar, zato sem bila za vabilo, da postanem učiteljica, res zelo hvaležna. Ogromno sem se naučila. Otroci so radi hodili k meni in vsi so imeli lepe ocene, kar je bil na koncu tudi problem. K meni je nekoč celo prišla mamica učenke, ki je po poklicu psihiatrinja. Preučevala me je cel sestanek, potem pa povedala, da me je želela le spoznati, hotela je videti, zakaj njena hči tako rada hodi k meni na prakso. Nisem bila tehnično bolje podkovana od sodelavk, saj so one opravljale svoje delo že vrsto let, so pa otroci imeli pri meni boljše ocene, in pri tem smo se zataknili. Naposled sem se začela tudi sama spraševati, ali morda dajem predobre ocene, ali ne znam pravilno ovrednotiti dela učencev … Ob zaključku poučevanja na tej šoli sem od nekaterih učiteljic slišala, da določenim otrokom s tem, ko jim omogočim, da naredijo šolo, ne delam usluge. Po njihovem mnenju je najboljše, kar lahko za učence s posebnimi potrebami naredim, to, da jim onemogočim, da naredijo šolo, in jim ne dajem lažnega upanja, da so lahko slaščičarji, ker bodo po končani šoli doživeli razočaranje. Bila sem šokirana, saj so po mojem mnenju učitelji tisti, ki bi morali narediti vse, da otroke navdušijo, jim dajo samozavest, jih sprejemajo in učijo za življenje,« razmišlja Eva, ki se je takrat odločila, da gre na svoje, se povezala s slaščičarjem Sandijem Planinškom in začela s tečaji.
Zaradi korone pred kamero
»S tečaji sem želela začeti takoj, ko sem pustila službo, a je vmes prišla korona. Takrat sem se postavila pred kamero, čeprav sem se je zelo bala, in začela objavljati posnetke priprave in okraševanja tort na Youtubu,« pripoveduje. Tako zdaj že dve leti redno prireja tečaje. »Imava deset tematsko različnih, ki se sezonsko menjajo. Nekaj je krajših, štiriurnih, večinoma pa trajajo od 9. do 17., 18. ure. Med delom se veliko pogovarjamo, zmeraj objamemo, zelo smo sproščeni. S Sandijem prineseva kakšno doma pripravljeno jed, potem pa začnemo delati,« pravi Eva, ki nam je zaupala tudi, da se večkrat tečaj konča s solzami – seveda tistimi veselja, saj so mnogi presrečni, da so spoznali nove prijatelje in se povezali.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 30, 23. julij, 2024.
