»Zunaj je res lepo, vendar imam za to dehtečo, zelenečo, cvetočo in dišečo naravo čas šele ob koncih tedna. Poleg rednega dela se vsak dan posvečam pripravam na mednarodno konferenco meteorologov v Barceloni, kjer se bomo zbrali že 24. leto. Tokrat nas bo več kot 1.100! Pravi izziv je na stotine predavanj razporediti v šest vzporednih sekcij. Sočasno delamo še izbore za nagrade mladim znanstvenikom. Vsi so izjemno dobri, zato je treba še posebej paziti, da narediš čim manjšo krivico preostalim, ki niso izbrani. Letos obeležujemo še 70 let Slovenskega meteorološkega društva, pa smo pripravili in še pripravljamo obilo dogodkov. Svetovni dan meteorologije in voda smo izkoristili za opominjanje, kaj lahko ponudimo družbi za boljše in varnejše življenje. Na okrogli mizi z Lektorskim društvom Slovenije smo izpostavili rabo slovenskega jezika v meteorologiji in sorodnih okoljskih vedah. Zanimivo bo tudi na simpoziju o meteoroloških meritvah včeraj, danes in jutri, ki bo na začetku junija. Prispevkov je toliko, da imamo problem, kako vse umestiti v dva dni,« umirjeno razlaga sogovornica, ki je še posebej ponosna na to, da bomo naslednje leto v Sloveniji gostili konferenco Evropske meteorološke zveze, kar je za Slovenijo velika čast. »In potem so tu še vsa predavanja, zato mi čas kar leti, ne samo hitro teče,« prizna Tanja in razkrije, da je skrivnost, kako ji uspe postoriti vse stvari, v rutini in izkušnjah. Dodaten motiv je tudi to, da se njena poklicna kariera počasi približuje koncu in si želi pred tem izpeljati še nekaj projektov.
Skrivnost uspeha je v izkušnjah
Videti je v dobri kondiciji in mladostno sveža, zato ji nikakor ne bi pripisali bližajočega se novega poglavja v življenju. Tanja nas prijazno postavi na realna tla: »Izpolnila sem pogoje za upokojitev, tako starost kot delovno dobo. Vendar imam še veliko energije. Spoznala sem veliko izrednih meteorologov, tako po strokovni plati kot z izjemno človeško noto so pomagali pri mojem razvoju. Počutim se dolžna, da tej meteorološki srenji tudi nekaj vrnem,« pove in doda, da za svojo kondicijo ne počne nič izjemnega. Ne hodi v fitnes, skrbi le, da vsak dan spi šest ur, se raznoliko in zdravo prehranjuje, osredotoča na stvari, ki jih lahko naredi, ter se ne obremenjuje s tem, česar ne more spremeniti. »Tako mi ostane več energije za to, kar lahko spreminjam in delam. Sem pa hvaležna za svoj ustaljeni ritem – v službo hodim z avtobusom okoli sedmih zjutraj in najprej preverim vso elektronsko pošto. To je malo huje, če sem nekaj dni odsotna in se nabere veliko sporočil. Dela se lotim po prioritetnem seznamu in sem v pisarni do poznih popoldanskih ur. Moje delo se je z napredkom tehnologije zelo spremenilo. Kup stvari nam je olajšala in ponuja nove možnosti, nekoliko žal pa mi je za nekdanjimi časi, ker smo bili veliko bolj povezani. Večina komunikacije, tudi s kolegi v hiši, poteka po elektronski pošti. Zdaj že redko kdo zavrti telefon. Po koroni kar nekaj kolegov dela od doma. Tako se manjkrat vidimo in imamo manj možnosti za izmenjavo informacij. Ker se prostorom Agencije RS za okolje obeta temeljita prenova in so zaradi tega že preselili kar nekaj kolegov, sem ostala sama na hodniku. Sem take narave, da vedno poskušam poiskati dobro stran in se ne obremenjujem s slabo. Vedno iščem rešitve za probleme. Tuje mi je poglabljanje in premlevanje negativnih vidikov, saj je življenje prekratko, da bi ga zapravljala s tem. Tako izkoristim to, da je zdaj okoli mene bolj mirno in se laže osredotočim na svoje delo, kar mi pride prav, predvsem kadar pišem kakšen članek,« razlaga.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 21, 21. maj, 2024.
