»Vi ste pa naša: markanten obraz, temne oči in lasje, čokoladna polt! Saj ste Ciganka, ne?« To so bile prve besede, ki mi jih je ob stisku roke izrekel poglavar ciganskega plemena Kamenci v Črenšovcih, prav tam, kjer so pred leti snemali film Halgato po romanu Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka.
»Vi ste pa naša: markanten obraz, temne oči in lasje, čokoladna polt! Saj ste Ciganka, ne?« To so bile prve besede, ki mi jih je ob stisku roke izrekel poglavar ciganskega plemena Kamenci v Črenšovcih, prav tam, kjer so pred leti snemali film Halgato po romanu Namesto koga roža cveti Ferija Lainščka. Vzela sem to kot kompliment in se počutila malo njihovo: v nekaj urah, ki smo jih s Ferijem preživeli pri gostoljubnih Ciganih (Cigani si pravijo s ponosom!), sem videla prvi in edini ciganski muzej, slišala Ludvikovo zgodbo življenja in, tako kot Feri, ki jih rad in pogosto obišče, doživela pravo cigansko prerokovanje. Zanimivo, a še daleč ne tako, kot je prijateljstvo med odličnim pisateljem in modrim ciganskim poglavarjem!
»Po duši sem Cigan!« je smeje pojasnjeval svoje prijateljstvo Feri Lainšček, uspešen pisatelj, ki pozna in razume Rome, ker ga z njimi vežejo leta sobivanja in ustvarjalni navdih. »A zadnji roman v verzih Sprehajališča za vračanja lahko s Cigani poveževa samo metaforično. Moja vračanja k Ciganom so namreč sprehajališča v zgodnje otroštvo, ki sem ga večinoma preživel z otroki iz bližnjega romskega naselja. Odločilno vlogo pri tem, da se nisem nikoli bal, da bi me Cigani odnesli, je odigrala mama, ki je imela resnično široko srce in mi je že zgodaj v otroštvu znala pokazati, da sprejemanje drugačnosti ni samo civilizacijska pridobitev, ampak je tudi stvar srčne kulture. Pri tem gre za to, da nekoga sprejmemo takega, kot je – v dobrem in slabem.«
