Velikih želja nima, ima pa take, ki si jih lahko sama uresniči. Zahtevna izdelava dražgoških kruhkov je ena od njih. Izdeluje jih že več kot 80 let. K temu, da je tako dolgo zdrava in ustvarjalna, pa prispeva, pravi, tudi pravilno postavljena postelja. Glava mora gledati na vzhod. Pa še nekaj je. Ne jezi se, ne sodi in ne kritizira, ker zaupa, da za to poskrbi narava, ki je včasih še bolj kruta kot človek.
Ko smo jo vprašali, kaj je njen poklic, je ponosno povedala, da je kmetica. Nikoli ni delala v »ta pravi« službi, kjer bi ji vsak mesec na račun nakazali plačo, je pa znala kljub temu zaslužiti s svojo iznajdljivostjo in garaško dušo. Bila je kmetica. Vedno je imela doma še kakšno kokoš, tako da je lahko v okoliških krajih prodajala jajca. In piškotke, pa ne kakršnihkoli, temveč dražgoške kruhke. Izdelovanja te slovenske ornamentalne mojstrovine se je začela učiti že pri desetih letih. Odtlej je minilo že več kot 80 let, babica Francka pa še vedno peče. Še marsikaj bi počela, a ji njeni, ki jo imajo radi, ne dovolijo. Gume na kolesu so ji lani spustili, ker se je s hriba na Vrhniki, kjer je njena hiša, preveč divje spuščala na ulico, kjer vozijo avtomobili. Tudi na motor je rada sedla, vendar zadnja leta, odkar si je naložila deveti križ, tudi na njem ni več varna, kot ji prigovarjajo najbližji. Odlično sliši in vidi, tako da doktor romane, slovenske večernice od Mohorjeve družbe in vse, kar je v povezavi z Vrhniko, njenim rodnim krajem, prebira brez očal. Tudi televizijo gleda iz svojega lesenega gugalnika brez očal, najraje kvize, pri katerih lahko aktivno sodeluje in preizkuša svoje znanje. Mi smo jo obiskali, da bi nas naučila, kako peče piškote, nam morda zaupala kakšen recept, vendar pa je recept za oblikovanje dražgoških kruhkov skoraj nesmiselno opisovati, treba ga je doživeti, izkusiti, kot življenje samo, zato nam ni solila pameti, je pa natresla precej popra v piškote. Le zakaj?
Pecivo so poprali, da ga otroci niso prehitro pojedli
Od mladih nog je pridna. Doma so imeli vedno čebele pri hiši. »Leta 1928 je bila hudo dobra letina. Iz Švice je nekdo prišel in od okoliških kmetov kupil ves vagon medu. Takrat je naš ata kupil hišo. Imenovali smo jo Babji grad.« Doma so jo naučili, da je treba trdo delati, in že pri desetih letih, ko je njeno šest let starejšo sestro prišla vešča ženska iz Cerkelj učit, kako se izdeluje dražgoške kruhke, je hotela biti za vsako ceno zraven, čeprav so jo ves čas podili stran od mize. In kasneje iz shrambe, kjer so hranili slastne dobrote in kamor je hodila gledat, kako so narejeni. In prav zato, da jih otroci, željni sladkarij, kakršna je bila tudi Francka, niso prehitro skrivaj pojedli, so odrasli med peko v testo, ki je sicer iz moke in medu, stresli kar precej popra. Francka jih popra tudi danes, in ko sva s fotografinjo z nekaj slabe vesti ugriznili v mojstrovino, je v ustih res ostalo nekaj pekočega okusa po popru, ki najbrž pri otrocih tudi danes služi svojemu namenu. Temu namreč, da so dražgoški kruhki bolj za okras.
Francka je pravi zaklad, ki ohranja slovensko kulturno dediščino in skrbi, da se znanje predaja naprej. Vsako leto obišče šolo, kjer uči njena vnukinja Mateja. Tečaja priprave dražgoških kruhkov se udeleži veliko otrok, imajo pa več smole na stolih fantje, kar pomeni, da so bolj potrpežljivi in vztrajni. Francka se rada udeležuje tudi sejmov. »Vedno, če je bil kje kakšen šov, sem šla zraven. Potem pa ljudje sploh niso verjeli, da je to pecivo, so mislili, da je keramika.« Franckin sin Brane je povedal, da jo zdaj tudi vabijo na prireditve, vendar želijo zaračunati visoko ceno za najem stojnice, tako da bi jo s prodajo piškotov težko odplačala. Zato pa toliko raje peče za godove in druge praznike, tudi za svete tri kralje, ki se praznujejo 6. januarja, ko so se prišli Gašper, Miha in Boltežar poklonit novorojenemu Jezuščku.
Francka je rodila večkrat, vendar sta preživela le dva otroka, sin in hči. Prispevala sta ji štiri vnuke, ti pa so poskrbeli še za osem pravnukov. Nekaj jih je med našim obiskom letalo po hiši, štiriletni Bine pa je potrpežljivo opazoval prababico in krasil svoj košček medenega testa.
