• »SDS (strast, disciplina in skromnost) in VOZ (varnost, odgovornost, zaupanje) so načela in vrednote, ki vodijo uspešne, a tega, se mi zdi, se vi še niste naučili; ob preteklih dogodkih se pojavljajo vprašanja, ki močno načenjajo moje zaupanje v vaše ideje, odločitve in dejanja!« je zapisal v odprtem pismu vladi in sindikatom uspešen gospodarstvenik, ki zaposlenim že triindvajset let redno izplačuje dohodke ter z dobrim vodenjem skrbi za tristo slovenskih družin. »Varčevanje na račun vsesplošnega znižanja plač zaposlenim v javnem sektorju in zato splošna stavka javnega sektorja je po mojem mnenju le še en dokaz, da ne eni ne drugi prav zares ne veste, kaj delate.« Na javno pismo, v njem poleg vprašanj posreduje tudi predloge možne poti rešitve Slovenije, ni dobil pojasnil vlade ali sindikatov, odzvali so se mu le »običajni« ljudje. Prav takšni, ki živijo njegovo načelo: »Delaj (z drugimi) tako, kot želiš, da delajo drugi (s teboj)!«

Ste otrok samohranilke in vaša mladost ni bila postlana z rožami; že zgodaj ste začeli delati, kar vas je kalilo in prekalilo.
Vesel sem, da sem sin matere samohranilke in da sem imel težje otroštvo, kajti če bi bilo drugačno, ne bi mogel doseči tega, kar sem. Že v osnovni šoli je bilo normalno, da smo hodili nabirat borovnice ali hmelj, da smo si zaslužili denar za šolske potrebščine, večkrat sem pomagal pri sosedih, že od tretjega, četrtega razreda osnovne šole sem imel v žepu vedno kakšen dinar. Nikoli nismo živeli v pravem pomanjkanju, vedno smo bili siti, res pa je, da smo oblačila dobili od drugih. Mama nas je vedno učila, da moramo pošteno delati, in to prenašam na svoje tri otroke in tudi na podjetje. Starši lahko damo otrokom veliko: da cenijo delo, spoštujejo druge ljudi, da imajo vrednote; denar je minljiv.
Vrednote večkrat poudarjate, a vaša kljub dobrim zaslužkom ni denar. Ste zaradi izgubljenih vrednot napisali odprto pismo, v katerem pozivate k zdravi kmečki pameti?

Zdrava pamet se pri nas izgublja. Zadnjič sem na televiziji slišal odlično izjavo ustavnega sodnika prof. dr. Ernesta Petriča, ki je dejal: »Zdaj ni pomembno, kaj je prav in kaj narobe. Pomembne so koristi na kratek rok, in to je zelo narobe.« Tudi sam razmišljam podobno in mislim, da bi se nad to izjavo morala zamisliti država in sodstvo: to, kar se dogaja pri nas, je burleska. Ker pravna država ne deluje, ne morejo delovati druge stvari, zato imamo težavo z nizkimi plačami in nizek BDP. Če samo malo primerjam s športom: naša majhnost je tudi prednost, a je ne znamo izkoristiti tako, kot jo naši športniki. Slovenci smo zelo sposobni, reforme bi lahko izpeljali v treh do šestih mesecih in rešili osemdeset odstotkov težav. Z učinkovito pravno državo bi bili učinkoviti na vseh drugih področjih.
Zakaj je država v tako slabem položaju?
Bom povedal drugače. Slovenski športniki veljajo za najuspešnejše na svetu  glede na število prebivalcev. Pred približno mesecem sem slišal, da v Olimpijskem komiteju dvajset ljudi porabi osemsto tisoč evrov za plače; na drugi strani je tisoč slovenskih športnikov, ki Sloveniji prinašajo medalje in slavo, a se zanje porabi en milijon sredstev. Razmerje dvajset proti tisoč in osemsto tisoč proti enemu milijonu, tu je nekaj narobe. Pa niso krivi zaposleni na OK, ampak tisti, ki to dopuščajo.

Zakaj ste napisali kritično pismo vladi in sindikatom ter ga dali v javnost?
Kot državljanu Republike Slovenije mi je nerodno, kaj bomo pustili otrokom. Pomembno se mi zdi, da jim pustimo nekaj, kar smo dobili tudi mi. To, kar se je dogajalo v nekaj letih, ne samo v obdobju pretekle vlade, je slabo in grozno. Očitno si nismo zaslužili, da bi bili druga Švica, namreč delali smo vse kaj drugega kot tisto, kar je prav. Tisti, ki ne ceni osnovnih človeških vrednot, ne more napredovati; mimo zakona privlačnosti in matere narave se ne da iti: kar daš, to dobiš. Zdaj v Sloveniji ni pomembno, kaj narediš, ampak je pomembno, kako si videti in kaj govoriš. V odprtem pismu sem zapisal, da če bi zamenjali tri glavne urednike časopisnih hiš in dva televizijska ter bi gledali in brali več pozitivnih novic, bi bile spremembe hitrejše.
Mislite, da negativne novice prinašajo denar, da smo usmerjeni?

Natančno tako, slabe novice so napihnjene. Pričakujem tudi dobre argumente, rešitve sindikatov, brezpredmetno je zdaj govoriti o tajkunih, ki so bili včeraj. Treba je rešiti stvari iz preteklosti, a pogled je treba usmeriti v danes in jutri ter vedeti, kaj bomo dali otrokom.
Mislite, da so zgodbe o levih in desnih, rumenih in vijoličastih pesek v oči, ki nam zamegli pogled, da nas potegnejo od reševanja težav?
Tu tičita glavna težava in vzrok. Če bi znali živeti osnovne vrednote, ki so nam jih dali starši, bi se obnašali drugače. Da, tudi ne kradi, ne laži, bodi pošten. Veste, vsaka vera ima te vrednote, a ni pomembno, ali mislimo, da obstaja Kristus, Alah, Buda: obstaja neka višja stvar, vrednote, ki jih je treba spoštovati. Živeti je treba rek: tisto, kar imaš sam, želi drugemu in nasprotno! Vsi moramo biti vzor s svojim načinom dela in delovanja delavcem, otrokom, ljudem; ne moreš pričakovati, da bodo drugi delali nekaj, česar ti ne počneš. Delavce dobro plačujemo, pravim, da je treba plače povečati, kajti le zadovoljni zaposleni lahko opravlja svoje delo dobro. To pomeni, da imajo dobre razmere za delo, da imajo orodje, računalnike, da imajo lepe, prostorne pisarne z rožami, so dobro plačani, samo tako lahko dajo največ od sebe. In to prinaša dobiček!

Več v Jani št.17

Tekst: MIŠA ČERMAK, foto: ŠIMEN ZUPANČIČ