Znani britanski igralec sir Michael Caine je uspeh svojega dolgega in srečnega zakona z lepotico Shakiro pripisal »ločenim kopalnicam«. Po 37 letih skupnega življenja, kar je v razvedrilni industriji rekord, igralec zatrjuje, da je pogoj za družinsko slogo »dovolj lastnega prostora, da ne padava drug čez drugega«.

Sir Michael, dobitnik oskarja in drugih prestižnih nagrad, si z gospo Caine zlahka privošči prostorno domačijo, pretežni del Britancev pa mora svoj zakon reševati skromneje, v okviru tradicionalne vrstne hiške. Take hiše imajo spredaj zeleno krpo, ki je dandanes pogosto parkirni prostor, zadaj pa »vrt«, kar je oznaka za površino različnih dimenzij, od majhnih, v katere komaj posije sonce, pa do takih, kjer so bile včasih gredice z zelenjavo za prehrano družine.

Sicer pa velja, da je družinska sloga odvisna od garaže. Soprogi si v njej urejajo delavnico in zatočišče, kjer se, pravijo moški, lahko motovilijo brez sitnarjenja svojih boljših polovic. In ženske so presrečne, da možje vijake, maziva, splošno kramo in same sebe odstranijo iz dnevnih sob v vesolje moških spominkov, kjer stari rokerji podoživljajo preteklost ob zvokih svoje generacije. Potem se izpolnjeni in ukročeni podajo v smeri kuhinje, iz katere diši nedeljsko kosilo.
Zadnje čase socialna funkcija garaže dobiva konkurenco, vrtno lopo. Že od prej so sicer znane zgodbe pisateljev in mislecev, ki so mir in ustvarjalnost poiskali v leseni hiški na koncu vrta. Tak je bil denimo G. Bernard Shaw (1865–1950), irski pisatelj, dramatik, politični aktivist in eden ustanoviteljev univerze London School of Economics, ki je večino svojih del napisal v lopi. Po takratni modi je bila njegova lopa na ležajih, da jo je lahko obračal proti svetlobi, imela pa je tudi električno kurjavo in telefonsko povezavo do hiše.
Danes take »lope« niso več domena posebnežev, ampak pogost dodatek družinski površini. »Podaljški bivalnega prostora« so sicer odvisni od gospodarskih razmer. Na vrhuncu nepremičninskega ciklusa industrija ponuja prizidke, izkop kleti in prezidavo podstreh, kar zlahka nanese za več deset tisoč funtov investicij. Med krizo pa velja poudarek pomožnim lesenim objektom, kot sta vrtna lopa oziroma vrtna pisarna.
Lopa sodi med »pomožne objekte«, omejene z višino, prostornino, odmikom od meje in uporabo (nobenega spanja). Ne potrebuje lokacijskega dovoljenja, vendar hiši doda pet odstotkov vrednosti.
 S tokratno gospodarsko krizo so lope dobile nove vsebine, ne le za ustvarjalno delo, ampak tudi kot nadomestne pisarne v času dela na daljavo. To so delovni prostori za ljudi, ki so bolj ali manj prostovoljno postali samozaposleni, pa nočejo preživljali dni za računalnikom v svoji spalnici. Raje si na vrtu postavijo »pisarno« in se vsako jutro sprehodijo do nje. Novo je tudi, da v vrtnih lopah dela čedalje več žensk, z naraščajočo brezposelnostjo pa jih bo še več.
 Trgovine z vrtnimi pripomočki in vrtnarski centri ponujajo »garden sheds«, v paket zložene vrtne lope, ki jih kupec naloži na streho avtomobila in ki se razlikujejo po obliki, udobju in velikosti. Najmanjše, v katere si uporabnik še lahko postavi delovno mizo, stanejo nekaj sto funtov, najdražji, za desetkrat toliko, pa so izolirani leseni gradički, celo taki z alpskim videzom.
Vrtne lope so lahko tudi naročilo za arhitekta, kar dokumentira razstava Arhitekti gradijo majhne prostore v londonskem muzeju uporabnih umetnosti Victoria & Albert. Na ogled je do 30. avgusta.

 

 

Piše: Jana Valenčič                                           Jana št.28, 13.7.2010