Le malokdo bi si upal trditi, da bo Nini Osenar, tisti vsestranski miss, ki se je zavihtela na televizijo, v glasbene in oblikovalske vode,  uspelo preživeti 30 dni brez ličil, mehke postelje, mirnega spanca in redne prehrane. Vendar je presenetila celo samo sebe, saj je v enem mesecu asketskega življenja sredi gozda premagala vse ovire in dobila certifikat za učiteljico joge.

Foto: 
Luka Luka

»Z jogo sem se seznanila zaradi vegetarijanstva. Prej sem hodila na fitnes, se ukvarjala s tekom in podobnim, a nisem dosegla dobrega počutja in zadovoljstva, ki sem si ju želela. Začela sem razmišljati o tem, da je vegetarijanstvo povezano z jogijsko filozofijo, katere pomembno vodilo je ahimsa oziroma nenasilje. Poleg izvajanja asan oziroma jogijskih položajev je bistvenega pomena pranajama ali dihalna tehnika, ki je vsaj tako pomembna kot fizična aktivnost. Joge ne moreš delati, saj je to filozofija in slog življenja, lahko le izvajaš asane in pranajamo,« najprej razloži.

Odprle so se ji nove dimenzije
Nina je kar nekaj časa zbirala pogum in se naposled odločila za obisk individualnega tečaja. Kmalu je spoznala, da je joga nekaj, pri čemer je vredno vztrajati. Po dobrih štirih mesecih se je začela zavedati svojega telesa povsem drugače. »Težko je razložiti, a ko sem hodila na fitnes, sem samo napihovala mišice in delala zgolj za svoje fizično telo, ne pa tudi za notranjost, za katero je treba še bolj garati. Pri jogi začutiš vsak delček telesa, z jogijskim dihanjem se očistimo strupov, hkrati pa je to edina filozofija, ki s popolno predanostjo na dolgi rok obljublja osvoboditev samega sebe,« nas poduči Nina, ki je po dveh letih intenzivne vadbe zmožna narediti marsikateri jogijski položaj. »Za jogo najprej potrebuješ zdravo telo, saj je to priprava na meditacijo, ko zapreš oči in ne misliš na nič. Šele ko je telo dovolj močno, se lahko umiriš in nehaš misliti na, recimo, bolečino v nogi. Ko se sedaj usedem v lotosov cvet in sem 20 minut pri miru z zaprtimi očmi, se lahko vsaj delam, da meditiram. (smeh) Poskušam sicer imeti manj intenzivne misli, a je to tako neskončno težko. Z odkrivanjem tega področja se mi je odprl nov svet in ugotovila sem, da sama sebe še vedno ne poznam. Gre za proces, ki traja vse življenje. To samodisciplino želim obdržati in komaj čakam, da bom čez trideset let lahko sedela v lotosovem cvetu ter se zavedala absolutne neskončnosti svoje duše.« (smeh)

Joga ni statusni simbol
Nina je prepričana, da je vsak izmed nas popoln, le da se tega ne zavedamo, saj smo izgubili ta čut in se raje poistovetimo s svojim telesom. »Vsi preveč težimo k materializmu, kar narekuje obdobje, zaznamovano z vrhuncem tehnologije in razpadom duhovnih vrednot. Pozabili smo, kdo smo, na intuicijo in superzavest, v ospredje pa postavljamo svoj ego. Ko bo nekdo to prebral, mi bo morda očital, da prihajajo besede iz ust osebe, ki dela na televiziji, poje, nastopa, ima pobarvane lase in nohte, skratka je aktivna v tem materialističnem svetu. In res je to, zelo težko je živeti in razumeti to filozofijo. Vendar sem na svoji poti in potrebno bo ogromno vsakodnevne prakse, ne moreš nečesa kar tako presekati. V jogijski filozofiji je 99 odstotkov prakse in en odstotek teorije,« je neposredna Nina, ki je pred kratkim izkusila nekaj, kar ji je za vselej spremenilo življenje.

Več v Jani,št. 38, 21. 9. 2010