Tri leta po precej mirni ločitvi sem se zaljubila v moškega, s katerim zdaj živiva skupaj. Iz prejšnjega zakona imam dve hčeri, osnovnošolki, in ti nad mojim partnerjem nista navdušeni. Ves čas se mi upirata in imata izpade, čeprav se on zelo trudi z njima in ju tudi vzgaja, saj ju ima zelo rad. A zadnje čase opažam, da je že rahlo naveličan stalnega prilagajanja in razburjanja zaradi njiju. Kako naj se vedeva do hčera?

Lepo je slišati, da sta se s prejšnjim partnerjem razšla mirno, saj lahko burna dogajanja ob razhajanju partnerske zveze zelo obremenijo otroške osebnosti. 

Tudi očka lahko pomaga
Upam, da imate z nekdanjim partnerjem še zdaj dobre odnose in da se hčeri z njim redno srečujeta. Če je bila ločitev mirna, predvidevam, da nekdanji mož ne ščuva hčerk proti novemu partnerju – kar se pogosto dogaja, kadar se partnerja razideta srdito. Ne mislim, da bi moral očka deklici prepričevati, naj sprejmeta vašega sedanjega partnerja, lahko pa jima pokaže, da gre življenje naprej in da vam sam te nove zveze ne zameri.

Partner naj kar vztraja

Nič ne omenjate, koliko sta deklici stari. Če sta na sredini ali proti koncu osnovne šole, se je zraven najbrž že pritaknila puberteta, ki utegne zaplesti še preproste družinske odnose – kaj šele tiste, ki so nekoliko zapletenejši.

Morda ima partner do sebe (in do deklic) previsoka pričakovanja. Omenjate, da se upirata vam. Verjetno ne upoštevate, da se prav vsi otroci upirajo staršem, eni malo bolj intenzivno in drugi bolj blago, v puberteti še toliko bolj. Morda se partnerju zdi, da si ne prizadeva dovolj in je tudi zato razočaran. Takih razmer naj partner ne jemlje kot napad nase, čeprav je to laže reči kot narediti.

Če teh uporov ne bo jemal osebno, jih bo mnogo laže prenašal, deklici pa bosta bolj sproščeni, če ne bosta čutili krčevitega prizadevanja za dobre odnose. Zdaj sta že tako veliki, da jima lahko razložite, da ste v družini vsi štirje odgovorni za dobro počutje.

Pravzaprav ni treba, da sta hčerki nad partnerjem navdušeni, pomembno je, da ste nad njim navdušeni vi in da je partner do njiju ljubezniv ter ju sprejema. Prav gotovo pa lahko oba od deklic zahtevata spoštljivost in sodelovanje.

Vaš novi partner je v vašo družino prinesel novo dinamiko. Biti mora aktivno vpleten, ne sme se le prilagajati. Zdaj vsi skupaj rastete v novo družinsko celico, in to morata deklici čutiti. Seveda pa se morate o vas, vaših odnosih, o pričakovanjih in tudi razočaranjih čim več in čim bolj odkrito pogovarjati.
 
Osredotočite se na prednosti
Verjamem, da se vaš partner zelo trudi, da bi pridobil naklonjenost vaših deklic. Nič čudnega, če mu je zdaj, po treh letih, dovolj njunega zavračanja, zaradi česar mu že malo zmanjkuje energije. Opogumite ga. To nikakor ne pomeni, da ni bil uspešen, morda se je le preveč trudil, da bi jima nadomestil očeta. To nima smisla, saj očeta še imata in iz vašega pisma sklepam, da imata z njim dobre odnose. Zelo lepo je, da partner z vami sodeluje pri vzgoji, in tudi od vas je odvisno, kako ga bosta deklici sprejemali. Če ste brezpogojno odločeni, da ju želite vzgajati skupaj, predvsem pa, če sta v vzgojnih prijemih enotna in se večinoma strinjata, bosta počasi to doumeli tudi deklici in laže zdrsnili v novo družinsko življenje. Kadar pa bosta začutili, da si kdo od vaju zelo krčevito prizadeva, da bi bilo vse tako, kot je bilo prej, bosta začutili napetost in se bosta še bolj upirali.

Deklicama skušajte pokazati prednosti novega položaja – pa saj pravzaprav ni nov, traja že tri leta. Oba, pravzaprav vsi jima morate stalno sporočati, da ju imate radi, da ju ima rad tudi očka in da imata po svoje možnost imeti več ljubečih ljudi okoli sebe.

Skrite zamere?

Otroci so svojim staršem zelo vdani. Zelo pogosto gre pri njih za željo po povrnitvi prejšnjega stanja. Morda hčerki vašemu partnerju nezavedno zamerita, da je izpodrinil njunega očeta, ki zdaj »ne more« več živeti pri vas, in mogoče ga zato še vedno zavračata.

Morda pa imate tudi vi slabo vest, ker se prva zveza ni obnesla in ker (samo ugibam!) je vaša prva družina razpadla, pa bi jima zdaj radi prizanesli in ju pretirano varovali. Morda imate občutek, da morate z njima delati bolj v rokavicah?

Najbolje je, da je vaš partner še vedno ljubezniv z njima. Še vedno naj bo vpleten v vzgojo in pri tem naj bo čim naravnejši. To pomeni, da ju ima pravico tako pohvaliti kot tudi ošteti – vse, kar spada v dobro vzgojo. Vendar naj bo pripravljen na kakšne neprijetne komentarje, ki jih sliši skoraj vsak novi partner: »Ne bom te ubogala, saj nisi moj oče.« Tudi to naj ga ne prizadene, to je razvojna stopnja odnosa, moral pa se bo iskreno odzvati in vztrajati pri svojih zahtevah. Pri tem bo potreboval vašo popolno podporo.

Pri vzgoji je tako, da zelo dolgo vlagamo, potem šele žanjemo sadove. Če bi partner odnehal zdaj, sadov svojega prizadevanja mogoče sploh ne bo videl. Vso srečo, velika verjetnost je, da vam bo skupaj uspelo, saj iz vašega pisma veje naklonjenost obeh do deklic!

 

Eva Hrovat Kuhar je mama dveh otrok, univ. dipl. psihologinja, družinska terapevtka in vedenjska terapevtka, tudi avtorica razprodane knjige Izziv poroda.

Vprašanja v zvezi z vzgojo otrok lahko pošljete na naslov našega uredništva: JANA, DELO REVIJE, Dunajska 5, 1509 Ljubljana ali po elektronski pošti janasvetuje@delo-revije.si, oboje s pripisom »ZA EVO HROVAT KUHAR«.