V Slovensko filharmonijo in na druge slovenske odre zanese – pa ne veter,  ampak predvsem povezanost Festivala Ljubljana z glasbeniki in glasbenimi ustanovami z vsega sveta – najboljše, kar premore glasbeni svet. V vsej svoji raznolikosti.

Prejšnji teden je v Slovenijo »zavil« Orkester za ljudsko glasbo Kitajske radiotelevizije in prepojil ozračje z zvoki pipe, tamtama, šenga in drugih glasbil, na katere znajo pravzaprav igrati le Kitajci. »Joj, kakšni inštrumenti,« je po koncertu majal z glavo legendarni kantavtor Jani Kovačič in v svojem slogu pripomnil: »Mi, Slovenci, jih še v kovček ne bi znali pospraviti.«

Ko se je smeh prisotnih polegel, je bil čas za zbiranje vtisov in na tipično skromnem ter najhitreje končanem sprejemu, kar smo jih kdaj videli, so bili nastopajoči deležni le prijaznih in navdušenih stiskov rok, komunikacija med nastopajočimi in gosti pa je bila po pričakovanju skromna. Jezikovne ovire pač. In to kljub dejstvu, da menda že vsak peti zemljan govori kitajsko.