Zaželimo mu vse najboljše, veliko zdravja in veselih trenutkov ob njegovih dragih! Upamo, da bo še naprej ostal dobre volje in da bo s svojim vedrim duhom razveseljeval vse okoli sebe. Le zakaj ne bi bilo še nekaj časa tako? Prijetni in duhoviti gospod je sam s sabo sklenil pogodbo za 150 let življenja, čeprav takoj tudi pove, da danes nobena pogodba ne drži več!

Franca Peniča smo nekaj dni pred rojstnim dnem obiskali v Špesovem domu v Vojniku, kjer stanuje zadnje mesece. Nameravali smo ga prositi za kratek pogovor, a se je ta spremenil v pravo druženje, ki je ob pustnih krofih trajalo in trajalo. Lahko bi še dlje. »Zakaj pa ne, je rekel Franc Penič, »saj imam čas!« Tako sogovornik vedno pogovor obrne na šaljivo stran. Gotovo mu tudi to pomaga dolgo živeti.

Še ena od stvari, ki sogovornika naravnost osupnejo: 105-letni gospod ima tako presenetljivo dober spomin, da mu ga lahko številni le zavidajo. V pogovoru z izjemno natančnostjo in brez dolgega razmišljanja postreže s podatki izpred več kot pol stoletja. »V ta dom sem se preselil 20. avgusta lani,« izstreli. Vse do takrat je živel samostojno v svoji hiši v Mariboru. Ob koncu tedna so ga obiskovali sorodniki in postorili potrebno. Imel je čudovite sosede, ki so bili prav tako vedno pripravljeni pomagati. Za večino opravil je kljub vsemu še pred manj kot letom dni skrbel sam.

Zadnjih 16 let si je kuhal, skrbel za urejen dom in okolico hiše. Gledal je televizijo in se, ko je sedel na vrtu, kratkočasil z žvižganjem za dekleti, kot je hudomušno povedal. Stvari se bolje slišijo in življenje je lahkotnejše, če ga obrneš na veselo stran. Kaj si je najraje kuhal? »Vse, kar je bilo surovo!« Čisto zares pa: enolončnice in domačo hrano, kislo juho, meso in druge jedi. In ko smo že pri hrani: »Danes ta ni več enaka kot pred leti. Okus ni več isti. Kdo bi vedel, kaj primešajo vanjo in kako jo pridelajo! Še zelje nima več enakega okusa in ni prav pripravljeno. Spominjam se, kako je bilo včasih okusno, rumene barve, naribano na nekoliko debelejše kose. Zdaj pa nam ponujajo kitajsko hrano. Tega nam res ne bi bilo treba! Meso ni več enako dobro. In mleko nima več smetane kot včasih, ko je je bilo za prst na debelo. Tako je zato, ker živina nima prave hrane.«

Prvi čevlji pri štirinajstih. Franc Penič se je rodil 15. marca 1912 pri Svetem Štefanu, v majhnem naselju blizu Šmarja pri Jelšah. V družini so bili štirje otroci, a ko jim je leta 1921 umrla mama, je moral za pastirja k bližnjemu kmetu. »Časi so bili težki. Prva vojna je bila še dosti hujša kot druga. Ko še nisem dopolnil niti devet let, sem moral od doma.« Nihče se ni kaj dosti zanimal zanj, tudi pozimi je bil brez obutve. Spodnjega perila takrat revni ljudje niso poznali, svoje prve čevlje je dobil šele pri štirinajstih letih. »Bili so iz svinjske kože, naredili so mi jih, ko sem šel k birmi.« Za botra mu je bil kmet, pri katerem je delal kot pastir. In za birmo mu je obljubil sto dinarjev, a mu jih je, kot se izrazi Penič, pozabil dati. Leta 1928 se je šel učit za tapetnika v Žalec: »Želel sem zaslužiti za obleko.« A mu dela niso plačali. Zato se je odpravil delat v hrastniški rudnik.

Popoln spomin za kraje in datume.

1. januarja 1931 je začel delati pri kmetu v Levcu. Kot furman je vozil premog iz rudnika Liboje. »Tam sem bil 26 mesecev,« se natančno spominja Penič. »In nato k vojakom, v Prizren, na Kosovo. Čakalo me je 18 mesecev vojaščine, služil sem leta 1933 in 1934. Na dopustu sem bil ravno takrat, ko so v Marseillu ustrelili kralja.« Kako je bilo v tistih časih služiti vojsko? »Precej drugače kot danes! Takrat so te lahko tepli, ne tako kot danes, ko mora oficir stati tri metre od vojaka!« opiše. Penič je obiskoval jahaško šolo in delal s konji v maneži, izučil se je za »trubača«, ob tem še neverjetno natančnostjo opiše, katere vojaške enote so bile v katerem kraju, kako so se imenovale in kaj so bile naloge polkov. Že v otroštvu sta se rodili njegova navezanost in ljubezen do konjev, kar mu je prišlo prav tudi v vojski. »Čudovite živali so, bili so pametnejši od mene,« pravi. »Res pa je, da morajo ob sebi imeti skrbnega človeka.«

Danes te nagradijo, če kaj ukradeš! Še ena življenjska postaja z veliko izkušnjami: »V Celju sem 21 mesecev delal pri veletrgovcu Stremeckem. Takrat je bil eden najbogatejših ljudi v mestu. Rekli so, da je bil judovskega rodu. Družina je izvirala … (Penič je le za hip razmišljal in ob tem rekel: 'Trenutek, saj se bom spomnil!' ter takoj nadaljeval) iz Ljutomera. Tam je živel njegov brat.« Celje je bilo takrat še majhno mesto. »Stremecki je bil že vdovec, ko sem delal pri njem. Dve hčeri sta bili že poročeni, sin je študiral, tako da smo v hiši stanovali on, sobarica, kuharica in jaz kot eden njegovih najožjih sodelavcev. Imela sva podoben zajtrk: on belo kavo in rogljiček, jaz belo kavo in kruh.«

Penič se spominja, da mu je Stremecki popolnoma zaupal. »Takrat je bilo zaupanje še pomembno in ni bilo tako kot danes, ko te nagradijo, če kaj ukradeš. Če si takrat nekaj ukradel, so to zapisali v knjige in nisi nikoli več dobil službe. Vse drugače kot danes!« Spominja se, da je imel Stremecki veliko skladišče, v njem je delal upokojen skladiščnik, ki je bil pred tem žandar. »Pripeljal sem do skladišča in povedal, da sem prišel po robo. 'Naloži jo,' je dejal. In ko sem odhajal, je spet dejal: 'Odpelji jo,' ne da bi sploh pogledal, kaj sem naložil. Potekalo je na zaupanje. Nekoč mi je iz ene od škatel, namenjenih v trgovino, padel žepni nož. Takoj sem se obrnil in ga odnesel nazaj.«

Več v reviji Zarja št. 11. 14. 03. 2017