Jože Plečnik, arhitekt svetovnega slovesa, ki je s svojimi deli Ljubljano iz podeželskega mesta povzdignil v glavno mesto, bi se obračal v grobu, če bi vedel, kako slabo skrbimo za večji del njegove dediščine. Cerkvico sv. Mihaela na Barju, ki je mali biser velikega arhitekta, razjeda vlaga s plesnijo, nogometni stadion za Bežigradom preraščata trava in grmičevje, temelje Arkad razjeda Ljubljanica , nekateri uradno zavarovani spomeniki pa so popisani z grafiti, uničujejo pa jih tudi vandali. Zavod za spomeniško varstvo piše odločbe, deli nasvete, daje soglasje in navodila za popravila, pregleda nad stanjem spomenikov pa nima. Rekli so mi, da to ni njihovo delo in naj si preberem zakonodajo o varstvu kulturne dediščine, kajti »zanjo odgovarjajo predvsem lastniki«. Tudi če so revni kot cerkvena miš.

Ob vhodu v znamenito Plečnikovo cerkvico na Barju, ki je na pogled pravi »cukerček«, piše, da vstopaš na lastno odgovornost. Pred kosi betona, ki občasno zdrsnejo s stopnic, ki vodijo na zvonik, te tudi bog ne more rešiti! Ko sem morala obvestilo prevesti italijanski novinarki, ki sem jo pripeljala na ogled te Plečnikove umetnine z razlogom, da jo bomo predlagali za seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO, me je bilo sram.

Betonski strešniki na cerkvici so porozni, ponekod razpokani. Tako se vlaga zajeda v leseni cerkveni strop in stene ter celo spira barve na poslikavah. Kako hudo je, kažejo vedra, ki ob nalivih lovijo vodo s strehe. Tramovi gnijejo, prav tako lesene zunanje obloge, težko razumeš, zakaj razpadajo okna in zakaj ne morejo zamenjati niti razbitih stekel! In zakaj ne?

Birokrati so naporni. Odgovor sem dobila v Družini: »Oken ne smemo zamenjati, če tega ne odobri spomeniško varstvo. Nihče – tudi obrtniki iz župnije – ne sme posegati v cerkev. Za vsako reč morajo biti izbrani strokovni izvajalci za dediščino, kar pa vse podraži.« Kakor mi je povedala domačinka, je spomeniško varstvo zahtevalo, da iz župnije, ki je del cerkve, umaknejo preprogo in žaluzije z oken v prostoru, kjer imajo otroci verouk. »Še poda ne smemo pobarvati,« je bila ogorčena in mi za nameček razlagala, kako so se v cerkvenem stropu zaredile miši, da jim še dve mački, ki tam domujeta, ne prideta do živega.

Več v Jani št. 12, 20.3.2012