Strah pred neuspehom? V resnici nas ustavi strah pred spremembo
Strah pred neuspehom pogosto ni pravi razlog, da obstanemo. Preverite, zakaj nas v resnici ustavi sprememba in kako narediti prvi korak.
Ko razmišljamo o tem, da bi kupili mesečno karto za fitnes, odposlali prijavno pismo na vznemirljivo delovno mesto ali kupili letalsko karto v naš sanjski del sveta, nas nekaj v notranjosti stisne. Ko bi bilo treba narediti še zadnji korak, obstanemo. Premlevamo. In se sprašujemo, ali bomo temu res kos.
Kaj pa, če nam ne uspe?
Kaj, če se osmešimo ali izgubimo? Zdi se nam, da nas je strah neuspeha in da predvsem zato toliko odlašamo. A v resnici se zagozdimo na tihi notranji slutnji, da bi se ob taki odločitvi moralo nekaj v našem življenju zares premakniti.
Ko človek reče »strah me je, da ne bom zmogel«, zveni smiselno. To je logično in razumno. Strah pred neuspehom ima v naši kulturi celo nekakšen pridih odgovornosti. Ne precenjujemo se in znamo biti realni …
A če to misel pogledamo malo bližje, pogosto opazimo razpoko. Nekaj ne »štima« – čutimo, da se nekje skriva celotna resnica. Se res bojimo, da nam ne bo uspelo? Je težava bolj v tem, da se bojimo, da nam bo uspelo?
Neuspeh je znan. Sprememba ni.
Neuspeh je boleč, a poznan teren. Večina nas je že doživela, da nismo zmogli uresničiti vseh pričakovanj. Morda smo se celo osramotili. Predvsem pa smo občutili, kako grozen je občutek, ko smo se vrgli v neznano, poskusili in se nato domov vrnili z občutkom, da nismo dovolj. Telo to izkušnjo pozna. Ve, kako je, in hkrati ve, kako s tem preživeti.
PREBERITE TUDI:
Sprememba pa odpre drugačno vprašanje: kdo bom jaz, če to naredim?
Če bomo zamenjali službo, morda ne bomo več oseba, ki »samo še malo potrpi«. Če se bomo postavili zase, ne bomo več tisti, ki vedno razume in popušča. Če začnemo projekt, ki ga odlašamo že leta, ne bomo več nekdo, ki ima idejo, ampak bomo postali nekdo, ki se pokaže.
In tukaj se sproži naš notranji upor – pogosto v telesu kot utrujenost, odlašanje, nenadna »nujnost« drugih opravkov, občutek prazne glave ravno takrat, ko bi morali napisati uvodni mail.
Sprememba premakne tudi odnose
Ko se spremenimo, se navadno spremeni tudi dinamika v odnosih. Vemo, da če bomo postali bolj samostojni, bo nekdo ob nas morda bolj nemiren. Če bomo nehali reševati druge, se bodo nekateri počutili zapuščene. Če bomo končno pokazali svoje ambicije, se bo v okolici morda sprožila tekmovalnost. In če bomo v svojih željah postali bolj jasni, bo to za marsikoga zvenelo »preostro«, čeprav bomo samo nehali popuščati na svojo škodo.
Zato veliko ljudi nezavedno izbere manjši problem – ostati v znanem.
Znano namreč pomeni, da vemo, kako se stvari odvijejo. Tudi če nam ni dobro, imamo občutek kontrole. Sprememba pa pomeni, da se bodo karte premešale. In če imamo v sebi star vzorec, da mir pomeni »da so vsi ok«, potem je vsaka sprememba tudi tveganje. Tveganje, da bomo nekoga prizadeli in posledično izgubili pripadnost.
Taka je naša povsem realna psihologija. Lahko imamo odlične sposobnosti, a še vedno ne naredimo koraka, ker je cena spremembe na ravni odnosov in identitete previsoka.
Kako prepoznamo, da gre za odpor do spremembe
Preprost test je vprašanje, ki ga navadno preskočimo, ker je neprijetno:
»Kaj bi se v mojem življenju konkretno spremenilo, če bi mi uspelo?«
Kako bi izgledal dan, odnosi, finančna dinamika, naše odločitve, naša vloga doma, naša vidnost … Kdo vse bi nas moral sprejeti v naši novi »obliki«?
Če se ob tem vprašanju v telesu pojavi napetost, je to že odgovor. Neuspeh ni glavni sovražnik. Zaustavlja nas ideja o spremembi.
Zakaj se zagozdimo ravno pri dobrih priložnostih
Zanimivo je, da se pogosto zaustavimo ravno takrat, ko imamo priložnost, ki je za nas dobra. To pa zato, ker dobra priložnost pomeni tudi novo odgovornost in novo zgodbo o sebi. Če je naš notranji občutek varnosti zgrajen na tem, da »ne izstopamo«, je uspeh za nas lahko nevaren.
Zato se pojavijo racionalizacije: »še ni pravi čas«, »moram se še pripraviti«, »najprej moram urediti še to in ono«. Vse to so obrambni mehanizmi, ki zvenijo tako pametno, da jih lahko brez dodatnega spraševanja mirno upoštevamo.
In tako minejo leta.
Kaj lahko naredite, ko vas ustavi strah pred spremembo
Ko enkrat spoznamo, da nas zaustavlja sprememba, je narejenega že veliko. A takrat ni na mestu, da se začnemo »nasilno« prepričevati, naj že končno nehamo komplicirati. Ob tem se bo naš notranji obrambni mehanizem samo še bolj zategnil. Bolj od tega deluje pristop, ki je hkrati topel in jasen – brez velikih besed, a s konkretnimi potezami.
Najprej poimenujte, česa konkretno vas lahko stane sprememba. Neuspeh običajno prinese sram, kritiko, razočaranje … Sprememba pa ima bolj subtilne »stroške«. Prinese lahko manj občutka pripadnosti, več vidnosti, več tveganja, manj kontrole nad tem, kako nas drugi doživljajo.
Ko to izrečemo jasno, se strah pogosto zmanjša, saj ni več nejasnosti.
Potem naredimo korak, ki je dovolj majhen, da ga telo še prenese. Ne »od zdaj naprej bom drugačen«, ampak en realen premik: en klic, en mail, ena prijava, en pogovor, en jasen stavek. Majhen korak je psihološko pametnejši od velikih obljub, ker pokaže sistemu, da je premik mogoč in da nismo ogroženi.
Pomembno je, da nas pri tej majhni spremembi spremlja vsaj malo nelagodja. Tisto, ki govori, da stopamo iz cone udobja. To je naš trening. Če namreč čakamo, da bomo pripravljeni, čakamo na stanje, ki ga večina doživi šele potem, ko korak že naredi.
Če želite en konkreten premik že danes, si vzemite tri minute in napišite en stavek:
»Če mi uspe, se bo spremenilo ____________. Tega me je strah, ker ____________. Moj najmanjši naslednji korak je ____________.«
Ko to zapišemo, strah izgubi nekaj svoje moči. Ne zato, ker ga premagamo, ampak ker ga končno razumemo in si s tem vrnemo možnost izbire. To pa lahko vodi v korak, ki morda ne prihaja iz navdiha, ampak kot mini-trening, ki ga naredimo kljub nelagodju.
E-novice · Novice
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
