Zakaj nas nekatere stvari bolijo bolj, kot bi morale
Nekatere besede in dogodki nas prizadenejo veliko močneje, kot bi pričakovali. Zakaj se to zgodi in kaj nam tak odziv lahko razkrije?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Verjetno ste že opazili, da se vas kdaj kakšna situacija dotakne bolj, kot bi to bilo res potrebno. Nekdo izreče pripombo, ki bi jo drugi komaj slišali, vi pa o njej premlevate še ves dan. Ob spominu na določen dogodek začutite neko posebno težo na prsih. Ali pa ob človeku, ki vam je sicer blizu, pogosto postanete jezni, čeprav ne znate natančno pojasniti, kaj vas je tako prizadelo.
Ko se pojavijo neprijetna čustva, jih navadno razumemo kot težavo, ki jo moramo čim prej odpraviti. Poskušamo se zamotiti, razmišljati pozitivno, ostati razumni ali se prepričati, da nas določena stvar sploh ne bi smela prizadeti.
Toda bolečina, jeza, žalost in nemir niso vedno ovira na poti do boljšega počutja. Včasih so začetek te poti. Kar nas zaboli, nam dostikrat v resnici kaže, kateri del naše izkušnje še ni bil zares slišan, razumljen ali predelan.
Neprijetno čustvo ni napaka
Čustva so del sistema, s katerim se odzivamo na dogajanje v sebi in okoli sebe. Ne povedo nam vedno celotne resnice in jim ni treba slepo slediti, vendar se praviloma ne pojavijo brez razloga.
Jeza se lahko prebudi, ko začutimo, da nekdo prestopa naše meje, nas razvrednoti ali nam odvzame nekaj pomembnega. Žalost spremlja izgubo, razočaranje in slovo od tistega, kar smo si želeli. Strah nas opozarja na nevarnost, negotovost ali možnost, da nečemu ne bomo kos. Sram pogosto poseže globlje in se dotakne vprašanja, ali smo takšni, kot smo, sploh dovolj dobri in vredni sprejetosti.
To ne pomeni, da je vsako čustvo natančen opis trenutnega položaja. Včasih se na sedanjost odzove tudi naša preteklost. Nevtralna pripomba lahko odpre star občutek nevrednosti, nekoliko hladnejši odziv bližnje osebe pa prebudi strah pred zapuščenostjo. Moč občutka je zato lahko večja od dogodka, ki ga je sprožil.
Prav v tem je njegova vrednost. Pokaže nam, da se sedanjega trenutka morda dotika nekaj starejšega in globljega.
Zakaj bi občutek najraje čim prej utišali?
Mnogi so se že zgodaj naučili, katera čustva so v njihovi okolici sprejemljiva. Jeza je bila morda označena za nesramnost, jok za šibkost, strah za strahopetnost, izražanje potreb pa za sebičnost. Otrok se v takšnem okolju pogosto nauči dvomiti o svojem notranjem doživljanju.
Pozneje lahko navzven deluje zelo zbrano in sposobno. Težave rešuje, pomaga drugim in nadaljuje tudi takrat, ko je izčrpan. Ob lastnih občutkih pa ne ve, kaj bi z njimi. Namesto da bi jih prepoznal, jih začne razlagati kot dokaz, da je z njim nekaj narobe.
Zato se ob žalosti ne vpraša, kaj je izgubil, temveč zakaj je tako občutljiv. Ob jezi ne razmisli, katera meja je bila prestopljena, ampak se jezi nase, ker se ni znal bolje obvladati. Ob strahu poskuša dokazati, da ga ni.
Prvotnemu čustvu se tako pridruži še druga plast: sram zaradi žalosti, krivda zaradi jeze ali prezir do lastnega strahu. In pogosto prav ta dodatni notranji boj povzroča več trpljenja kot čustvo samo.
Kar odrinemo, ne izgine kar samo od sebe
V določenih okoliščinah je začasno zadrževanje čustev smiselno. Med zahtevnim sestankom, v kriznem položaju ali ko moramo najprej poskrbeti za varnost, si morda ne moremo takoj dovoliti, da bi občutek v celoti doživeli. Čustveno uravnavanje ne pomeni, da moramo vsako notranje dogajanje nemudoma izraziti.
Drugače pa je, ko odrivanje postane naš edini način spoprijemanja. Dolgotrajno potlačevanje praviloma ne izbriše vzroka bolečine. Lahko pa zmanjša naš stik z njim. Človek ne čuti več jasno, kaj ga prizadene, zaznava pa nemir, napetost, izčrpanost, razdražljivost ali otopelost. Težko pove, kaj potrebuje, vendar ve, da nekaj ni v redu.
Včasih se nepredelana čustva pokažejo tudi v odnosih. Pretirano nas vznemiri nekaj majhnega, hitro se zapremo, ob kritiki doživimo močan napad ali od ljudi zahtevamo zagotovila, ki nas pomirijo le za kratek čas. Sedanjost tako znova in znova prevzema nalogo, da rešuje bolečino, ki v resnici ni nastala v njej.
PREBERITE TUDI:
Čutenje je povabilo, ne že zdravljenje
Obstaja priljubljena misel, da lahko pozdravimo tisto, kar si dovolimo občutiti. V njej je veliko resnice, vendar jo moramo razumeti previdno.
Samo to, da bolečino čutimo, še ne pomeni, da jo tudi predelujemo. Človek lahko leta znova podoživlja isto krivico, se vrti v istih mislih in ob vsakem spominu znova občuti enako jezo. To ni nujno zdravljenje. Lahko gre za premlevanje, pri katerem ostajamo ujeti v isti razlagi in isto nemoč.
Zdravilni proces se začne, ko občutku namenimo dovolj pozornosti, da ga lahko prepoznamo, poimenujemo in razumemo, ne da bi nas povsem preplavil. Ko zmoremo ostati ob njem in hkrati ohraniti stik s sedanjostjo. Ko se ne sprašujemo več samo, kako naj ga čim prej odstranimo, ampak tudi, kaj nam razkriva.
Čutenje torej ni končni cilj. Je odprto okno, skozi katero lahko prvič jasneje vidimo, kaj potrebuje našo pozornost.
Kaj nam bolečina poskuša pokazati?
Ko nas nekaj močno prizadene, se pogosto najprej osredotočimo na človeka ali dogodek, ki je občutek sprožil. Razmišljamo, kaj je druga oseba naredila narobe, kaj bi morala reči ali zakaj se je vedla tako, kot se je.
Takšna vprašanja so lahko upravičena. Vendar nam ne povedo vedno, zakaj se je dogodek v nas zasidral tako globoko.
Takrat lahko poskusimo pogledati še nekoliko bližje:
Kaj me je pri tem najbolj zabolelo?
Česa sem se v tistem trenutku ustrašil?
Kaj sem si ob tem začel pripovedovati o sebi?
Ali ta občutek poznam že od prej?
Kaj bi takrat potreboval, pa tega nisem dobil?
Odgovor ni nujno vedno velika travma ali pozabljena rana iz otroštva. Včasih smo jezni preprosto zato, ker smo preobremenjeni. Žalostni, ker se je nekaj končalo. Prizadeti, ker se je nekdo res vedel nespoštljivo. Vsakega čustva ni treba spreminjati v zapleteno psihološko razlago.
Toda kadar se določena bolečina ponavlja, je nesorazmerno močna ali nas vedno znova vodi v podobne odnose in odzive, je vredno preveriti, kaj se skriva pod njeno površino.
Sprejeti čustvo ne pomeni, da mu dovolimo vse
Sprejemanje je pogosto napačno razumljeno kot predaja. Kot da moramo sprejeti krivico, ostati v škodljivem odnosu ali dovoliti, da jeza določa naše vedenje.
V psihološkem smislu sprejeti čustvo pomeni predvsem priznati, da je trenutno prisotno. Lahko si priznamo, da smo besni, ne da bi nekoga napadli. Lahko začutimo strah in kljub njemu naredimo premišljen korak. Lahko smo žalostni, ne da bi iz žalosti sklepali, da se nikoli več ne bomo počutili dobro.
Med občutkom in dejanjem obstaja prostor. Prav v tem prostoru se začne čustvena zrelost.
Čustvo je resnično kot doživetje, ni pa vedno ukaz, napoved prihodnosti ali dokončna sodba o nas samih. Lahko ga poslušamo, ne da bi mu izročili volan.
Včasih najprej potrebujemo občutek varnosti
Ideja, da se moramo z bolečino preprosto soočiti, je lahko za človeka z močnimi travmatičnimi izkušnjami tudi preveč poenostavljena. Kadar nas spomini ali občutki preplavljajo, povzročajo panične odzive, občutek odtujenosti, samopoškodovalne misli ali resno ovirajo vsakdanje življenje, ni vedno varno, da jih odpiramo sami in na silo.
Predelovanje ne pomeni, da se moramo vreči naravnost v najtežji del svoje zgodbe. Pogosto je treba najprej vzpostaviti občutek varnosti, okrepiti sposobnost umirjanja in šele nato postopoma približevati tistemu, kar boli. Pri tem je lahko pomembna pomoč psihoterapevta ali drugega ustrezno usposobljenega strokovnjaka.
Tudi to je oblika poslušanja sebe: prepoznati, da nečesa ni treba več nositi brez podpore.
Občutek nas ne ovira, ampak usmerja
Neprijetna čustva niso prijetna in iz njih ni treba ustvarjati romantične zgodbe. Bolečina lahko človeka izčrpa, jeza lahko poruši odnose, strah pa močno zoži življenje. Toda čustvo samo po sebi ni naš sovražnik.
Ko je tam, nas opozarja, da je neki del nas še vedno živ, odziven in pripravljen opozoriti, da nekaj potrebuje spremembo. Morda potrebujemo jasnejšo mejo, priznanje izgube, varen pogovor, počitek, odločitev ali pomoč. Morda se moramo nehati prepričevati, da nekaj ni pomembno, čeprav nas že dolgo boli.
Ni treba, da takoj poznamo odgovor. Dovolj je, da občutka ne razglasimo za napako, še preden smo ga poslušali.
Ko si dovolimo reči: »To me boli.« ali »To me je razjezilo.«, ne izgubljamo nadzora, ampak vzpostavljamo stik z delom sebe, ki je bil morda dolgo preslišan. In prav tam se lahko začne zdravljenje – ne v trenutku, ko bolečina izgine, temveč takrat, ko pred njo nehamo bežati in se do nje prvič obrnemo z iskrenim zanimanjem.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
