Zakaj ima danes skoraj vsak ADHD, travmo ali težave z narcisom?
Vse več ljudi v spletnih vsebinah prepoznava svoje težave, odnose in življenjske zgodbe. Kaj se skriva za tem pojavom?
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Če bi pred desetimi leti nekomu rekli, da ima "nepredelano travmo", vas verjetno ne bi najbolje razumel. Podobno velja za ADHD, travmo, narcizem, avtizem, anksioznost, izgorelost in številne druge psihološke pojme, ki so iz strokovnih knjig in terapevtskih ordinacij vstopili v naše vsakdanje pogovore.
Družbena omrežja so pri tem odigrala pomembno vlogo. Marsikdo je prav prek kratkega videa prvič slišal razlago, ob kateri si je oddahnil. Končno je nekdo opisal občutke, ki jih ni znal ubesediti. Končno je našel skupnost ljudi s podobnimi izkušnjami in je dobil občutek, da ni sam.
Ta sprememba je prinesla veliko dobrega. O duševnem zdravju govorimo bolj odprto kot kadarkoli prej. Lažje poiščemo pomoč. Stiske niso več nekaj, kar bi morali skrivati. Toda hkrati se dogaja še nekaj drugega. V poplavi vsebin postaja vse težje ločiti med psihološkim znanjem, osebno izkušnjo in poenostavljenimi razlagami, ki zvenijo prepričljivo, a niso nujno točne.
Včasih se zato zgodi, da po nekaj minutah brskanja po družbenih omrežjih dobimo občutek, da imamo skoraj vsi neko motnjo.
Ko se v opisu prepozna skoraj vsak
Večina videov na družbenih omrežjih je narejenih tako, da pritegnejo pozornost. To pomeni, da morajo biti kratki, jasni in čim bolj univerzalni. Če nekdo objavi video z naslovom »Pet znakov, da imate ADHD«, bodo na seznamu pogosto vedenja, ki jih občasno doživlja skoraj vsak človek. Pozabljivost. Odlašanje. Težave s koncentracijo. Občutek notranjega nemira.
PREBERITE TUDI:
Podobno velja za vsebine o travmi, anksioznosti, narcizmu ali avtizmu. Opisi so pogosto dovolj široki, da se v njih prepozna velik del občinstva. Nič ni narobe, če v takšnih vsebinah prepoznamo del svoje izkušnje, problem pa nastane, ko začnemo iz posameznih značilnosti sklepati na diagnozo.
Psihologija je veliko bolj zapletena od nekaj alinej v videu. Za podobnim vedenjem se lahko skrivajo povsem različni razlogi. Nekdo težko vzdržuje pozornost zaradi ADHD, nekdo drug zaradi kroničnega stresa. Tretji zato, ker že več mesecev slabo spi. Na videz enak simptom še ne pomeni enakega ozadja.
Zakaj nas takšne vsebine tako pritegnejo?
Vsi si želimo razumeti svoje življenje. Ko naletimo na razlago, ki poveže več naših izkušenj v smiselno zgodbo, občutimo olajšanje. Nenadoma stvari dobijo pomen. Težave niso več naključne. Obstaja razlaga. Pri tem ne gre za lahkovernost, saj večina ljudi ni naivnih. So pa človeški.
Prav zato so psihološke vsebine med najbolj deljenimi na družbenih omrežjih. Ne nagovarjajo le naše radovednosti, ampak potrebo po razumevanju sebe.
Poleg tega deluje še en močan mehanizem. Veliko ljudi na družbenih omrežjih ne išče zgolj informacij, ampak občutek, da jih nekdo vidi in razume.
Kadar se že dolgo soočamo s stisko, občutkom nerazumljenosti ali osamljenosti, lahko skupnost ljudi s podobnimi izkušnjami predstavlja veliko olajšanje. Občutek pripadnosti je ena naših najglobljih psiholoških potreb. Zato ni presenetljivo, da imajo osebne zgodbe pogosto večjo moč kot strokovne razlage.
Ko validacija postane pomembnejša od resnice
V zadnjih letih se je pojavilo zanimivo protislovje. Po eni strani imamo dostop do več psihološkega znanja kot kadarkoli prej, po drugi strani pa se pogosto zgodi, da ljudje bolj zaupajo vplivnežu, ki govori iz osebne izkušnje, kot strokovnjaku z dolgoletnim znanjem.
Kako je to sploh mogoče? Ko smo v stiski, najprej potrebujemo občutek varnosti. Potrebujemo občutek, da nas nekdo razume. Če tega ne dobimo v zdravstvenem sistemu, terapevtskem procesu ali drugih pomembnih odnosih, bomo občutek začeli iskati drugje. Družbena omrežja pa znajo to ponuditi zelo učinkovito.
Video, v katerem nekdo pove: »Tudi jaz sem se počutil tako,« pogosto doseže več ljudi kot natančna strokovna razlaga. Predvsem zato, ker se dotakne nečesa, kar ljudje v tistem trenutku najbolj potrebujejo.
Toda prav tukaj se skriva tudi past. Občutek, da nas nekdo razume, še ne pomeni, da so njegove razlage pravilne.
Vsaka bolečina ni travma
Največja sprememba zadnjih let ni le v tem, da o duševnem zdravju govorimo bolj odprto. Spremenil se je tudi jezik, s katerim opisujemo sebe, svoje odnose in svoje stiske. Vse pogosteje posežemo po izrazih, ki so bili nekoč del strokovnih pogovorov, danes pa z njimi razlagamo skoraj vsako neprijetno izkušnjo.
Včasih hitro posežemo po oznakah. Zahteven partner postane narcis. Dolgotrajna žalost depresija. Raztresenost ADHD. Meja med opisovanjem izkušnje in postavljanjem diagnoze postane vse manj jasna.
Seveda so vse te motnje resnične in lahko močno vplivajo na življenje posameznika. Toda vsak občutek žalosti še ni depresija. Vsaka težava v odnosu še ni posledica narcistične osebnostne motnje. In vsaka pozabljena obveznost še ni znak ADHD.
Ko za vse neprijetne občutke in življenjske izzive začnemo uporabljati diagnostične oznake, lahko nehote spregledamo pomembno razliko med običajnimi človeškimi izkušnjami in stanji, ki res zahtevajo strokovno obravnavo. Posledica ni le več zmede, temveč včasih tudi manj razumevanja samega sebe. Vsaka stiska namreč ne potrebuje diagnoze. Nekatere potrebujejo čas, podporo, počitek ali prostor, da jih predelamo.
Naj bo manj hitrih zaključkov
Družbena omrežja so odprla vrata pogovorom, ki so bili nekoč tabu. To je pomemben napredek. Hkrati pa nas postavljajo pred novo nalogo. Naučiti se moramo živeti v svetu, kjer je informacij več kot kadarkoli prej. Kratek video nam lahko pomaga prepoznati vprašanje. Redko pa lahko poda celoten odgovor.
Zato je morda najbolj zdrav pristop ta, da psihološke vsebine uporabljamo kot povabilo k raziskovanju, ne kot dokončno razlago tega, kdo smo. Radovednost namreč odpira prostor za razumevanje, hitre diagnoze ga pogosto zaprejo.
Ob tem se velja spomniti, da vsako vprašanje še ne potrebuje takojšnjega odgovora. Največja modrost največkrat ni v tem, da čim hitreje najdemo oznako, temveč da si dovolimo nekaj časa ostati pri raziskovanju sebe.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
O avtorju
je life-coach in glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem osebne rasti - čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
