Arhiv Štajerskega Tednika

V občinah Trnovska vas in Vitomarci je 30 let obiskovala domove ter spremljala bolnike in njihove najbližje. »Tam sem bila ob boleznih in težavah, tudi smrt je bila naša sopotnica. A radost rojstev in spremljanje mladih družin sta bila krasna nagrada za moje delo. Morda sem več pozornosti pri delu posvečala tistim bolj ogroženim in nemočnim, vendar je bilo moje vodilo zmeraj spoštovanje vsake družinske skupnosti in posameznika, šele nato je prišlo moje strokovno delo in odnos. Vsak dom je kraljestvo in zatočišče za posameznika. Trudila sem se, da nisem nikogar sodila in sem vsakemu posebej pomagala na svoj način. Seveda pa moje delo ne bi bilo uspešno, če me ne bi tako lepo sprejeli, saj sem se od vas tudi sama marsikaj naučila,« je med drugim zapisala v slovesu od svojih varovancev. Ne le, da so jo naučili številnih življenjskih modrosti o medsebojnih odnosih in medgeneracijskem sobivanju, s svoje terenske službe je domov prinašala tudi praktična znanja, kot so kuharski recepti in nasveti za vrt.

Življenje ni ena sama radost

Začela je v ptujskem zdravstvenem domu, pred dvema desetletjema pa se je takrat med prvimi odločila za koncesijo in odšla na svoje. »Sem človek, ki ne prenaša najbolje institucije, in sicer vseh vrst, zato je bila to pametna odločitev, ki mi je ponudila več svobode in ki je nisem nikoli obžalovala, poklic, ki sem ga opravljala, pa je bil zame tako ali tako eden najlepših. Ni vsakomur dano iz prve vrste spremljati zgodb posameznikov in njihovih družin skozi več generacij, od rojstva do zadnjega diha na tem svetu. To se mi zdi izjemna in dragocena izkušnja, v Trnovski vasi ali Svetem Andražu je skoraj ni hiše, katere lastnikov ne bi poznala in obiskovala. Ko se takole peljem mimo njihovih domov, se mi odvrtijo filmi o generacijah, babicah in dedkih, materah in očetih, otrocih … Pri tem delu sem spoznala lepoto življenja, se zavedela njegovega cikla, ga spoštljivo sprejela, ja, tudi smrt kot del tega procesa.«

Preberite več v Štajerskem Tedniku